Vse objave, označene modra

  • Svet, v katerem se ti lahko smejijo krave

    Če bi vladali otroci, bi se svet širil čez obzorje in se razburljivo razlival po zapuščenih kotanjah, podiral bi nesmiselno postavljene opozorilne znake ob cestah ter čudno čudne smerokaze v trgovinah, ki deklice usmerjajo v levo, fantke v desno, s svojo intenzivnostjo bi obsijal zamračene sobane, v katerih na ogromnih stolih in za pomembnimi mizami sedijo odrasli in dan za utrujenim dnevom vneto zapisujejo pravila. Za otroke, ne zase. Minili so namreč časi, ko so bili ti visoki nemarneži, ki tako radi žugajo, krakajo, vsepovprek zategujejo, lovijo sekunde, vlivajo v kalupe in z vrvicami razmejujejo igrišča, tudi sami majhni. Tega je že dolgo. Zaradi velevažno pomembnih reči je v kot postavljena in s prašno odejo prekrita tista živobarvna slika, na kateri se bohoti plezalno drevo, s katerega otroci vseh oblik in predznakov trgajo modre češnje in plenijo rožnate hruške. Ter se pri tem, oh groza in strah, odkrito zabavajo. Otroci ne razumejo, pravijo. Otroci so še premajhni, pravijo.

    per1

    Zato imajo ti velikaneži poslanstvo. Razmejiti, razdeliti, oddvojiti. Usmeriti, spoditi, vcepiti. Tako v tem končku razmetanega vesolja vzpostavljajo red in ga grobo ločijo na dvoje. Potegnejo jasno črto s kredo. In na to finto, zamaskirano v imenu igre, se ujamejo otroci. Ker otroci, prav vsi otroci, veste, se radi igrajo. Nabrito ustavljajo čas, ko iz palčk sladolednih lučk sestavljajo stolp, se s preluknjanimi nogavicami in krevljastimi čarobnimi palicami preoblačijo v razmršene vile, v mamini praznični in zlikani oranžni obleki posnemajo zoboslinaste pošasti, junaško pilotirajo vesoljsko plovilo do trafike, drzno zdravijo smrtonosni prehlad na plišasti žirafi brez enega očesa in na možatih tovornjakih plemenito prevažajo utrujene punčke iz cunj. Vse to, dokler ne pridejo žugavci z dvignjenimi obrvmi in iztegnjenimi prsti, ki potlačijo preveč razpaslo veselje. Zblablablablajo napisana pravila iz zamračenih soban. Polovica možnosti kar naenkrat izpuhti. Treba je risati znotraj črt, treba je izbrati prave igrače, treba je malikovati ustrezne barvne kombinacije, treba je zasedati samo določene dele stanovanja. Predvsem pa je treba biti priden, da se lahko vloge v miru razdelijo. Lahko jokaš ali pa stiskaš pesti. Oboje ne gre, pravijo. Bolje za vas, pravijo.

    per3

    Otroci, odrasli potrebujejo pomoč. Ujeli so se v lastne odrasle sobane in zdaj grozi, da se boste vanje ujeli tudi vi. Skrbi jih za vas, seveda jih skrbi. Zato pišejo pravilo na pravilo na pravilo. Ne zmenijo se za vaše poželjive poglede proti napačnim policam, s posebno odraslo odredbo so vam prepovedali solze. Povzdignite glas, visoko v zrak dvignite svoje živopisne barvice in povejte, da nikakor ne želite postati odrasli, če ga bodo še naprej tako lomili, če vas bodo še naprej tako nesmiselno usmerjali. In če se bodo delali nevedne, če bodo poskušali pogovor speljati kam drugam, nanje brez slabe vesti naščuvajte Rozagrozo in Plavolavo. Čisto malo, samo toliko, da jim naženete strah v kosti.

    Potem bodite spet otroci.

     

    Objavljeno kot spremna beseda za slikanico Rozagroza in Plavalava, ki na zanimiv in dostopen način približa perečo tematiko o neenakosti med spoloma. Knjigo za otroke so ustvarili slikarka Urška Kozak, pisateljica Saša Eržen, pesnik Kobrowsky in kulturna antropologinja Maruša Ivančič. Delo je nastalo v okviru projekta Enačaj, ki otrokom od šestega do štirinajstega leta pojasnjuje, da so mnoge razlike med moškimi in ženskami namišljene in družbeno pogojene.

    Slike: Urška Kozak

     

    prijavite se

     

     

  • Modra zgodba

    KA

    Darko je razmišljal v napol prazni kavarni. Večina miz, pokritih z modro-belimi karirastimi prti, je samevala. Za eno je sedela ženska v črnem usnjenem krilu, ki je razkrivalo prekrižane dolge noge v raztrganih mrežastih nogavicah. Njeni kostanjevi lasje so spominjali na afriško drevo, katerega krošnja obupano sili k tlom. V rokah je držala cigareto, ki se je kot zažigalna vrvica krčila med kazalcem in sredincem. Nemo je zrla v tretjo skodelico kave in verjetno podoživljala še eno enolično noč, noč izgubljenega otroštva.

    V kotu desno od točilnega pulta je moški navideznih srednjih let utrujeno slonel na starinskem juke-boxu in izbiral pesem. Čeprav je imel Darko druge skrbi, pa se nikakor ni mogel spomniti, če je v vsem tem času, ki ga je preživel v teh nevzdržnih vicah, sploh slišal kakšno pesem. Ah, ja, je zavzdihnil pri sebi, danes je očitno dan odločitev za vse padle duše.
    Natakar je bil zgodba zase. S krpo je neprestano brisal pult in si tiho požvižgaval. Njegove globoke sinje oči so dajale vtis širnega obzorja, ki se razprostira za vratolomnimi gorami. Ne vidi se ga, pa vendar čutiš, da je tam. Čaka, da ga odkriješ. Čeprav je že stotič ponovil isti gib, pa je oddajal jasen signal, da ve, kaj počne. Ni presenetljivo, da so nad ogledalom točilnega pulta pomenljivo stali trije porcelanasti modreci. Darka so spominjali na Velikonočne kipe. Ko sta se njuna pogleda srečala, mu je pomežiknil. Nehal je brisati pult in pokazal proti telefonu, ki je sameval na levi strani pulta.

    Darko je hitro pogledal stran in se pretvarjal, da ga ni videl. Ni bil še čas. Vedel je, da še ni čas. To mu je govoril želodec. Vseeno pa se bo moral kmalu odločiti. Kup cigaretnih ogorkov, ki se je grmadil v pepelniku pred njim, mu je dal vedeti, da sedi tu dlje, kot bi si upal misliti. Siva koprena cigaretnega dima, ki se je vila proti stropu, ga je zazibala v spomine na sanje, ki jih je imel ponoči.

    Hodil je po dolgem hodniku, po temnih, kamnitih tleh. Čeprav so ga po telesu zbadale srhljive iglice in se mu je dozdevalo, da zdaj hodi po kretskem labirintu, zdaj po zaprti psihiatrični bolnišnici, ki za plačilo zahteva kri, pa ga je na koncu poti pričakala medla luč, v kateri ga je čakala ona. Ona, prišlek, v kanalizaciji odkrit zaklad. Oh, kako sladek, kako mamljiv občutek! Že je planil po njej, ko je za sabo zaslišal slinast, požrešen zvok, ki se je nevarno bližal. Še preden je božanskosti ob sebi uspel panično ukazati, naj se skrije, se je zbudil iz mokrih sanj v mokro posteljo. Strup, ki je zasužnjil njegove misli, je prepojil njegovo pižamo in rjuho. Ni bil še čisto dan. Žena je ob njem mirno spala spanec blaženih. Darko se je prestrašil. Napadla ga je tesnoba. Nekaj moram ukreniti, si je rekel, tako ne gre več naprej. In tako je namesto v službi pristal v kavarni.

    Modre zavese so kot odprta vrata omogočala pogleda v nek drugi svet, prepojen s sivo-vijolično svetlobo, ki se je odvijal zunaj. Beli tovornjak, ki se je ustavil pri rdeči luči, je oglaševal Abnormalne Akcije! V vetru prihajajoče nevihte, ki je razmetaval listje kot otrok lego kocke, so se poigravale srake in pri tem zadovoljno vzklikale: KrA, krA! Mimo kavarne je prikorakala gospa srednjih let in se ustavila. Nagnila se je na okno, okoli glave sklenila roke v obliki črke O, in pogledala v notranjost. Darku se je zdelo, da gleda njega. Toda ženske ni poznal. Imela je kakšnih štirideset let, oblečena ni bila nič posebnega, le sivo majico je krasila s krogom obdana vijolična črka A. Ko je ženska zagledala Darka, mu je počasi, a pomenljivo pomahala in pokazala na črko na majici. Čeprav je sama črka odražala anarhično stanje, ki je razjedalo Darkovo notranjost, pa je zanj pomenila še neko bolj grozečo resničnost. Ženska mu je še enkrat pomahala, nato pa izginila nekam levo za zaveso. Zanjo je bilo predstave konec. Darko pa se je bližal vrhuncu. Njegovo tragikomedijo sta bili prisiljeni nemo opazovati zgolj dve gledalki, toda vseeno sta si zaslužili, da odigra do konca. Če se kaj vleče predolgo, izgubiš nit. Kamorkoli se obrneš, vidiš svoj odsev. Življenje postane soba ogledal, nikjer pa zelenega znaka za zasilni izhod. Teh v času krize nikoli ni in jih tudi ne bi smelo biti.

    Zunaj se je viharni poletni dan sprevrgel v sodni dan. Zdelo se je, da debele dežne kaplje, ki so zdaj jezno bobnele po tleh, hočejo sprati vijolično svinjarijo, ki se je nabirala v teh mučnih dnevih dvoličnosti. Darko je besno udaril po mizi, stisnil oči in zaškripal z zobmi, ko mu je preskočilo srce. Ženska noči v mrežastih nogavicah je jezno poblisnila z očmi in mu namenila aroganten nasmešek. Sporočal mu je: Dobro poznam take, kot si ti. Moški v kotu je še naprej izbiral pesem. Zanj Darko ni obstajal.

    Darko je vstal. Vedel je, kaj mora storiti. Odšel je do točilnega pulta in natakarja prosil za telefon. Poklical je številko, ki jo je znal na pamet, in čakal. Zazvonilo je enkrat, dvakrat, trikrat … Potem se je oglasila. Rekel je: Prihajam. Na drugi strani linije se je zaslišalo olajšanje. Počasi je odložil slušalko in se odpravil ven. Zunaj se je zlilo. Dišalo je po ohlajenem asfaltu in novem začetku. Oblaki so se raztepli na vse strani in razkrili sinje telo nebes. Darko je nekaj časa strmel v nebo, nato pa si nadel sončna očala in se odpravil k njej. Rekel si je: Očitno je moja barva modra.