Nekaj misli ob dnevu prevajalcev. Prevajati oziroma podnaslavljati (čisto na začetku nekaj »šveckih akcionerjev« z zgodbo (no, filmi za odrasle so bili v bistvu francoski in so dejansko imeli zgodbo, govorili so za en normalen celovečerec) sem začel daljnega leta 1996, ko smo še imeli katodne televizorje, znucane tipke na daljincih, monitorje, ki so ti z vsako uro dioptrijo povečali za eno cifro, videorekorderje s šestimi glavami (če si imel srečo ali bogate starše), s kavo polite slovarje iz leta 1956 in 99 poskusov, da smo z modemi želvje hitrosti 33,6 Kb/s dostopali do Altaviste (»Google?« »Pha, kakšen Google«). To so bili časi, ko smo debelino dialog list za filme merili v decimetrih. To so bili tudi časi, ko smo zagrešili marsikateri kiks in odnesli živo glavo. In to so bili tudi časi prevajalskih programov v DOS-u.

Situacija na prevajalskem trgu je vse prej kot rožnata. Stavek je že tako zlizan, zdrajsan, polikan, znucan, prežvečen, da ga sploh ne zaznamo več. Podobno kot pri glasbi v dvigalu. Ali v kitajski restavraciji, v kateri se en in isti CD predvaja v nedogled.

Naš fokus, kot prevajalcem, je popolnoma drugje. Kako biti čim cenejši in čim hitrejši. Smo v dobi, ko se borimo za vsako prevajalsko minuto, za vsak znak, za vsako besedo, za vsako stran. Cene za prevode vztrajno padajo, zato je treba v časovni enoti spraviti pod streho čim več minut, znakov, besed ali strani. In pri tem, če za trenutek odmislimo vse zunanje dejavnike, kot so družina, prijatelji, skratka karkoli, kar je pol metra oddaljeno od treh 24-palčnih monitorjev, vrča kave in zmahanega stola, podprtega z neuporabnima orjakoma po imenu Veliki Oxfordski slovar, trpi kakovost.