Vse objave, označene prevajanje

  • Stroji

    Zadnjih nekaj mesecev v valovih do mene prihajajo novice iz sveta prevajalstva in s tem tudi drugih svobodnih (sic!) poklicev, ki me navdajajo z neprijetnimi občutki. Situacija že vrsto let drsi navzdol po namaščeni in nalomljeni brvi v brezno, za katerega se zdi, da nima dna, saj je vedno bolj zavit v temo. Toda kaj je ta tema? Od kod je prišla? Videti je, da je odgovorov ravno toliko, kolikor je vpletenih, in vedno, kadar v mislih dvignem kazalec in odprem usta, ko vprežem tipkovnico s tipkami, na katerih so že dodobra zlizani znaki, se zaletim v zid. Kaj naj pove človek, ki je tudi sam v tej igri? Zakaj začeti nekaj, kar je bilo že začeto neštetokrat, konča pa se vedno s pat položajem, ki še bolj razdvaja, ki še bolj v ospredje poriva ta nesrečni človeški faktor, ki napoveduje nove brezplodne debate, nove zamere, nova zavezništva, tako na odru kot za zaveso? Takšno je življenje, takšna je realnost, bi se lahko reklo. Samo ne vem, koliko mi je to všeč.

    In medtem ko v hrib gonimo svoje rjave kroglice, ki ne dišijo po rožicah, se nižajo tarife, tako zelo močno, da se vedno bolj malikujejo službe tistega vodovodarja, ki smo ga nekoč odpravili s šilcem žganega in osladnim trepljajem po rami, tiste snažilke, ki do danes ni obstajala, in tistega natakarja, ki je nekoč domov nosil desetino našega zaslužka. Ampak vse poteka naprej. Z nami vred. Povzdigujemo glas, ker je kraj za devetimi slovarji in tremi prevajalskimi orodji, v katerem se ne cedita več plačilna disciplina in kolegialna povezanost, tako prekleto osamljen. Tipkovnice glancamo naprej. Ker to lahko ali ker nimamo izbire. Rezultat je na koncu isti za vse. Smo na dražbi, ki poteka v obratno smer. Ničle, torej tega brezna, zavitega v temo, pa na ta način ne bomo nikoli dosegli. Čeprav bi bilo prav, da bi jo. Ker tega, kar počnemo, ne cenimo. Včasih se mi zdi, da so nekaterih od tistih, ki dajejo delo, kot mali otroci, ki preskušajo meje, do kam lahko sežejo. Tisti, ki to delo sprejemajo, pa so kot permisivni starši, ki se skozi stisnjene zobe in zakrčene mišice smehljajo, medtem ko dete riše po stenah. Žalostna komedija obrnjenih vlog. Očitno je prelepo. Pravzaprav je še dovolj udobno.

    In potem so tu še stroji. Računalniške beštije, ti sodobni mehanski migranti, ki grozijo, da nam bodo s svojim avtomatiziranim prevajanjem pokradli službe in speljali ženske, saj naj bi znali vsaj z enim – odločilnim! – odtenkom več prišepniti vulevukuše. Ob tem dvakrat zamahnem z roko. Prvič, ker domnevam, da je slovenščina tako micen jezik, da še dolgo ne bomo na radarju robotskih osvajalcev, in drugič, ker menim, da smo ravno zaradi tistih odtenkov mi, ljudje, na boljšem. Vsaj zaenkrat, čeprav zaradi razprtij, tuljenja z dveh bregov vztrajno izgubljamo prednost. Seveda je vse to slaba tolažba. Vsekakor je to lažna uteha. Takšno je življenje, takšna je realnost, bi se lahko reklo. Samo ne vem, koliko mi je to všeč. In kaj narediti?

    Kaj narediti? se sprašujem, ko se na obzorju mojega zavedanja ves čas zbirajo nevihtni oblaki, ki jih napol boječe opazujem s kotičkom očesa, medtem ko vnašam znak za znakom, besedo za besedo, segment za segmentom. Sprva sem to počel pet dni v tednu, ko sem še po viteško in trubadursko razglašal naokoli, da ne bom nikoli prevajal za konec tedna, nato je sledilo ponižno obdobje izjem, ko je padla kakšna delovna sobota ali nedelja, za tem je vikend postal ponedeljek, torek, sreda, četrtek ali petek. Tekoči trak besed. Kako si? Ah, saj veš, delovno. Večni, zguljeni in mehanski odgovor, ki ne prinese prav nobenega olajšanja, zgolj opomnik, kaj vse te še čaka v nedeljo ob sedmih zvečer. Počasi, kot žaba, ki se kuha v loncu, se navadiš na to, da se tiste staromodne sobote in nedelje skrivajo samo še v kratkih poteh od računalnika do vrča s kavo ali v genialno napisanem statusu v družbenih omrežjih, ki je dodatno poplačan z nekajsekundnim olajšanjem, če je podkrepljen z živobarvno fotografijo. Ali pa nemočnim krikom brez odmeva, zaradi katerega te eni trepljajo po rami, drugi pa vihajo nos. Čisto vsi pa delamo naprej, nosimo plašnice in orjemo po osiromašeni, izčrpani zemlji.

    Naš poklic dolgoročno nima perspektive. Vsaj ne v takšni obliki, kot jo poznamo, kot smo jo nekoč vzljubili. Če se danes pogovarjamo in pregovarjamo glede tega, da prevajanje ne omogoča več dostojnega življenja, bo jutri samo še huje. Ker danes vnašamo znak za znakom, besedo za besedo, vrstico za vrstico. Danes to še zmoremo. Za jutri nam ni mar, ker danes lovimo roke, oskubljene cente na besedo, poskušamo napihniti ure v minute, čim več stlačiti vanje, čim hitreje, čim hitreje, čim hitreje. Pristajamo na vedno manj za vedno več truda, pri tem pa brezobzirno povozimo še kakšnega sopotnika. Strojev sploh ne potrebujemo, ker se sami spreminjamo vanje. Kmalu ne bomo več potrebovali niti vode. Samo da bo delo. Iz minute v minuto, iz noči v noči. Medtem pa se bodo zunaj dogajale spremembe. Saj se pravzaprav že dogajajo.

    Spremembe so v življenju seveda vedno dobrodošle, čeprav niso nikoli lahke. Prav je, da na svoji poti ves čas naravnavaš kompas, poskušaš neuhojene poti, se pri tem nabodeš na trne in padeš v kakšno grapo, ki ni pregloboka, da lahko splezaš ven. Toda vsi vseeno tega ne zmorejo. Za sabo puščamo ljudi, ki nimajo ne volje ne znanja ne okoliščin ne mlade krvi, da bi se rešili spon. Takšnih ljudi je vedno več, spremembe tam zunaj pa bodo vedno večje, tektonske, dramatične in na žalost tudi tragične. Sredi dirke smo in vedno več je upehanih, zadihanih, ki ne znajo in ne morejo več držati koraka. Cilj pa se oddaljuje, saj vmesni prostor napolnjujemo z neskončnimi minutami. Ker so nas prepričali, da je tako prav, da je takšna realnost. Drug drugemu postajamo stekli psi, obračamo si hrbte in v senci pobiramo drobtine ter si jih poskušamo čim hitreje stlačiti v usta.

    Imamo velike oči strahu in namazane jezike. Prilagodi se, stisni zobe, ne bodi lenoba, vse se da, če se hoče, poglejte mene, sam si je kriv, kaj pa misli, da je, kje pa živiš, takšno je stanje, delaj, delaj, hitreje, hitreje, hitreje! Kdo sploh potrebuje stroje? Saj pa vendar vse kaže na to, da smo lahko hitrejši in cenejši.

    V tej vesoljni vasi, v kateri ni treba kričati, da bi se slišali, v kateri smo vsi eno, še nikoli ni bilo toliko posameznikov. Toliko mnenj, toliko zakulisnih dejanj, s katerimi podiramo vse, v kar smo nekoč verjeli. Da si lahko pomagamo. Da smo mi lahko spremembe, in ne, da nas zunanje spremembe, posredno tudi zaradi naših lastnih dejanj, silijo v nekaj, česar nočemo, česar ne zmoremo. Ali pa smo se nekoč samo slepili. Kdo sploh potrebuje stroje?

     

    Slika: Urška Kozak

    prijavite se

  • Dan prevajalcev

    Nekaj misli ob dnevu prevajalcev. Prevajati oziroma podnaslavljati (čisto na začetku nekaj »šveckih akcionerjev« z zgodbo1)No, filmi za odrasle so bili v bistvu francoski in so dejansko imeli zgodbo, govorili so za en normalen celovečerec) sem začel daljnega leta 1996, ko smo še imeli katodne televizorje, znucane tipke na daljincih, monitorje, ki so ti z vsako uro dioptrijo povečali za eno cifro, videorekorderje s šestimi glavami (če si imel srečo ali bogate starše), s kavo polite slovarje iz leta 1956 in 99 poskusov, da smo z modemi želvje hitrosti 33,6 Kb/s dostopali do Altaviste (»Google?« »Pha, kakšen Google«). To so bili časi, ko smo debelino dialog list za filme merili v decimetrih. To so bili tudi časi, ko smo zagrešili marsikateri kiks in odnesli živo glavo. In to so bili tudi časi prevajalskih programov v DOS-u.

    danprev

    No, v tistih letih je bila glavno zbirališče kavč-kokice-težakov in nas bolj ali manj užaljenih prevajalcev stran mojster.si (ki še danes živi, čeprav životari). Tam smo se vneto pričkali, dokazovali svoj prav in se posipali s pepelom (in pri tem stiskali zobe). Nato se nas je nekaj zbralo in smo ustvarili svojo skupino prevajalcev, večinoma filmskih, in smo tam nadaljevali – postavljali smo vprašanja, ki so nas mučila, poskrbeli smo, da se je kakovost prevajanja izboljšala2)Danes lahko o prevajalskih zagatah prebirate na FB v skupini Prevajalci, na pomoč, v kateri se zbirajo prevajalci in drugi znalci. Izjemno koristna zadeva.. Vsi pa smo bili tudi veseli, ker smo vsakemu članu prijazno voščili za rojstni dan. Tudi večkrat smo se dobivali na neformalnih srečanjih (=pijansko-družabnih srečanjih ob gledanju Evrovizije. Temu bi se danes reklo team building). V tistih časih, v nekem drugem svetu, ki se ga v slogu star-nostalgičen-starec rad spominjam, je pomenilo biti prevajalec nekaj čisto drugega. Ni zvenelo kot žaljivka in predvsem smo bili solidno plačani.

    Nekaj let pred vstopom Slovenije v EU smo začeli projekt prevajanja evropske zakonodaje. Bila je muka. Vsaj zame, ker s pravnimi besedili nisem imel nikakršnih izkušenj, poleg tega pa sem imel polomljeno, leseno slovenščino, kar je bila zlasti posledica nebranja v mladih letih. Moral sem se spraviti v red in sem tudi se, predvsem s tujo pomočjo, ki sem jo z leti nadgrajeval z lastnim zagonom. To so bili časi, zlati časi, ko ni bilo posrednikov in smo delali neposredno za vlado. O zaslužkih ne bi govoril, ampak naj povem samo to, da sem si kot mladec, ki je takrat veliko prostega časa zabil ob računalniških igrah, lahko nabavil računalnik, ki bi danes stal kot rabljen avtomobil.

    Še vedno sem tudi podnaslavljal, ker so filmi ena od mojih največjih strasti, ki pa se zadnja leta precej ohlaja zaradi vedno bolj znucane, upehane, vsem-ugoditi kinematografije, kar me tudi zaradi poraznih kino-centrov, ki namesto filmske izkušnje v osredje postavljajo profit, ki se meri v številu prodanih kokic, izjemno žalosti. V kinu nikoli nisi sam, ta legendarni slogan, danes ob žarečih zaslonih telefonov pomeni nekaj čisto drugega. Včasih, ko sem šel gledat kakšen svoj film, mi je ob vsakem najmanjšem vzdihu ali šepetu zastalo srce, saj sem mislil, da se nanaša na moj prevod, danes – če bi še podnaslavljal – bi bil na sedežu verjetno bolj sproščen. Mislim, da ljudem preprosto ni več mar. Prevajalstvo, ko se odmaknemo iz profesionalnega kroga, je razvrednoteno. Dostojno se lahko plača vse, samo prevodov ne. Ker to vendar zna tudi bratranec od sosedove Štefke v prostem času. Ko oddela šiht.

    Prevajalstvo je prenasičeno. Danes računalnik ni težava, ni težava internet, vse informacije imamo pri roki, pa vendar se je standard na vseh prevajalskih področjih zelo znižal, kar je tudi posledica dejstva, da je toliko ponudbe, ki jo je z zakonom obvezno zadostiti s prevodi. In prevajalstvo postaja navadna tlaka. Dela se vedno več, vikendov že zdavnaj ni, vsaj ne takih sproščenih, da bi lahko šli neobremenjeno vsaj v kino, če ne že na morje ali v hribe, za isti standard je treba iz meseca v mesec potegniti za kakšno uro več v večer ali jutro. Zato se ne čudim, če že vsak drugi prevajalec razmišlja, da bi šel za šank. Ampak ne na aperolšpric, temveč pomivat kozarce. No, ampak o tem samo razmišlja. Potem pa sede za računalnik, si skuha vrč kave in potegne v noč, da bo lahko na račun kapnilo 11 evrov. Bolje danes nekaj ur več za 11 kot jutri za 10.

    Količina se veča iz dneva dan, kakovost pa pada, kar me na neki način niti ne čudi. Ob takem tempu niti ni časa, da bi se učili naprej, izpopolnjevali svoje znanje in ga nadgrajevali. To pa je glavno poslanstvo prevajanja: vseživljenjsko učenje. Kdor reče, da ve že vse, v bistvu ne ve ničesar.

     

    prijavite se

    References   [ + ]

    1. No, filmi za odrasle so bili v bistvu francoski in so dejansko imeli zgodbo, govorili so za en normalen celovečerec
    2. Danes lahko o prevajalskih zagatah prebirate na FB v skupini Prevajalci, na pomoč, v kateri se zbirajo prevajalci in drugi znalci. Izjemno koristna zadeva.
  • Dobesedneži

     

    verbatim

    Situacija na prevajalskem trgu je vse prej kot rožnata. Stavek je že tako zlizan, zdrajsan, polikan, znucan, prežvečen, da ga sploh ne zaznamo več. Podobno kot pri glasbi v dvigalu. Ali v kitajski restavraciji, v kateri se en in isti CD predvaja v nedogled.

    Naš fokus, kot prevajalcem, je popolnoma drugje. Kako biti čim cenejši in čim hitrejši. Smo v dobi, ko se borimo za vsako prevajalsko minuto, za vsak znak, za vsako besedo, za vsako stran. Cene za prevode vztrajno padajo, zato je treba v časovni enoti spraviti pod streho čim več minut, znakov, besed ali strani. In pri tem, če za trenutek odmislimo vse zunanje dejavnike, kot so družina, prijatelji, skratka karkoli, kar je pol metra oddaljeno od treh 24-palčnih monitorjev, vrča kave in zmahanega stola, podprtega z neuporabnima orjakoma po imenu Veliki Oxfordski slovar, trpi kakovost.

    In prav kakovost si prevajalci razlagamo različno. Tisti, ki se jih dandanes lahko išče z lupo, razumejo kakovost kot skupek vrlin, s katerimi zapakirajo svoje prevode. Pomensko dosledne prevode, ki so tehnično brezhibni, pomensko usklajeni in slovnično pravilni, oddajo ob roku ali celo prej. Ti ljudje so za hitrostrelske in mimostrelske »wannabe-but-never-meant-to-be« prevajalske skupine nenavaden naraven pojav, ki mu bo hitro pošla sapa. Kot vse te slovenske politične opcije, ki se združujejo in razpadajo.

    Ta skupina vrlih mož in deklin počasi, a vztrajno izumira. So še zadnji krik po številnih internetnih forumih in skupinah v družabnih (oziroma družbenih) omrežjih. Ampak ta krik je tisočkrat preglašen z drugo skupino, ki ji pravim Dobesedneži. Ti so glasni, vidni, samozavestni kot malokdo. Samozavest je vse. Živimo v svetu, v katerem damo veliko na zunanjost, besede, ki so samo prazna lupina, ki so namenjene dajanju vtisa kompetentnosti. Ampak samo vtisa. Tiste prave bitke s substanco se bijejo za kulisami, nevidno in tiho, daleč od oči vseh tistih, ki jih želimo očarati na igrišču družabnih (oziroma družbenih) omrežij.

    Dobesedneži prevajajo, kot pove že ime, dobesedno. Tako je najhitreje. Na ta način na časovno enoto iztisnejo čim več minut, znakov, besed, strani (zunanjost: količinska hvala). Gazijo kot tanki čez vse in se ne ozirajo. Jutri je nov dan. Vse nastavitve so ponastavljene, začne se znova. Bralec, pozabi na slovnico, pozabi na lepe stavke, ki tečejo kot namazani, vse, kar poznaš, vrzi skozi okno. Saj vsi tako ali tako vse razumemo. Cepci so tisti, ki spreminjajo, lepijo, sestavljajo, mečejo besede sem in tja, da bi ustvarili nekaj, na kar si lahko ponosen. Vse to je bilo včeraj.

    Danes se prevaja besedo po besedo. Dobesedno. To je za tiste, ki se jim ne da pogledati v knjige, pravzaprav tudi edina pot, da dosežejo ustrezno hitrost.

    Še nedavno sem bil mnenja, da je krivda za situacijo na prevajalskem trgu, ki je vse prej kot rožnata, polovično razdeljena na ponudnike in prevajalce. Danes nisem več tako prepričan.

     

    prijavite se