Vse objave, označene spomini

  • Otroci zbolijo

    Otroci zbolijo. Nemalokrat. Še toliko bolj pogosto, ko temperature zanihajo, in običajno v tistih blazno napetih trenutkih, ko nam velikim in odgovornim ljudem že tako pohaja sapa. Hudič ima mlade. In mi tudi. Ura je toliko, da se platno noči komaj začne trgati, lepka snov, ki med spanjem prijazno preprečuje, da bi tekoče in tople sanjarije o nedosegljivem dopustu odtekle skozi oči, je zdaj na poti v kopalnico klavrno zasušena na koncu uvelih trepalnic in trmasto kljubuje odpiranju vek, da bi lahko vsaj poskusili začeti z odpravljanjem škode, ki se nabere s kilometrino, ki ji včasih zmotno rečemo odraslost. Nisem jutranji človek. Zato brundam, ustnice mi trzajo, telo se mi nenaravno zvija v gube.

    Ta težka in vlažna odeja jutranjosti, ki mi svoje fantomske in odvratne vonjave privoščljivo sili v nosnice, po navadi zdrkne z mene po kakšnih pol ure, ampak pol ure je veliko. Ogromno. Nedosegljivo. Nerodno stopim na strateško postavljeno kocko, za katero se zdi, da ji je bilo vedno mesto zgolj in samo na mrzlih ploščicah kopalnice. Zaklel bi, če ne bi živel v sodobnih časih, v katerih ni gusarjev. Namesto tega obupano izdihnem in si zobe odišavim s pasto, ki ima okus po živobarvnih sadnih medvedkih. Nisem si še vstavil leč in sem pograbil napačno tubo. Meglica. Tudi prav. Če se ne motim, pasta za odrasle, tista, za katero otrok pravi, da peče, peče, peče, že od sinoči izsušena in zgrbljena leži na robu umivalnika. Ugotovitev, da me spomin še ne zapušča, me vsaj toliko poživi, da se lahko relativno normalen odpravim v otroško sobo. Seveda na poti do tja v mislih uperim pogled v nebo in si ponavljam prosimprosimprosimprosim, da bi bil otrok že oblečen. Voila! Tadam! Tudidudi šadabum!

    V sobi pa sumljiva tišina. In orjaška buba v zavetju odeje. Sedem na posteljo zraven nje, jo nalahno, kot bi se poskušal prikupiti metulju, dregnem enkrat, dvakrat. Seveda ne gre lahko. Nikoli ne gre. Da, otroci zbolijo. Nemalokrat. Včasih imajo rdeča lica, pohrkavajo nevidne lističe smirkovega papirja, tulijo za babičinem čajem, ker tvoj nima dodatnega medu in petih žlic sladkorja, od njih buhti vročina, kot se je nekoč bohotila po stanovanjskih blokih. Takrat zbolijo. Včasih pa ne veš oziroma se nagibaš k mnenju, da je vse skupaj šov, otroška prevara, v katere zanko se starši tako preprosto ujamemo. To ni nič novega. Takšna igra, v kateri starejši, vendar ne nujno pametnejši, skoraj vedno popusti, je stara vsaj toliko, kolikor časa obstaja šola.

    zbrane1

    Spomnim se takšnih temnih juter svojih let, ki bi jih lahko preštel na prste obeh rok. Ne več. V tistem vmesnem obdobju, ko so starši odšli v službo in sem čakal, da pride babica, sem prav tako v varni toplini odeje, da so se izza nje svetile samo moje široko odprte oči, napeto pričakoval dogodke prostega dne. Sam. No, ne povsem. Do prvega rožljanja babičinih ključev v ključavnici so mi družbo delale brezkrvne prikazni, ki so se mi režale za vrati, celotna soba je vibrirala pod težo mojega strahu, dokler se med vrati ni prikazala znana oseba, ki mi je tako čudovito zapolnila dan. Pustila mi je, da sem jo v igri, v kateri se menda ne smeš jeziti, z vrsto spretnih goljufij znova in znova premagal, hlastno sem požiral že dobro znane zgodbe iz vojne, jaz pa sem ji v zameno, kot lahko stori samo pravi pravcati otrok, nametal za lase privlečene dosežke, ki jih je z dobrohotnim nasmeškom in brez prirezanega ciničnega pogleda sprejemala, oplemenitila, vzela za svoje. To so bili trenutki, ki se jih ne da zgnesti v sivo gmoto. Ne glede na to, ali sem zares kuhal ali pa sem zakuhal bolezen. Tako da sem termometer na skrivaj prislonil k peči. Jutra so z druge – mlajše – strani videti precej bolj obetavna.

    zbrane2

    Znova dregnem zabubljeno gmoto. Obrne se in me pomenljivo pogleda. Pravi, da je vse narobe. Oh, kako je vse narobe. Jezik ji bo odpadel, blah in bleh, v glavi ima glasne bobne, slabo ji je, ampak ne toliko, da bi bruhala, vse jo boli, joj, kako jo vse boli. Vprašam to ubogo paro, če želi ostati pri meni. Delam namreč doma, v teh letih je to zanjo še nekaj dobrega, vznemirljivega. Slabotno prikima, toda oči se ji iskrijo. Kar naenkrat se ji odpre toliko brezmejnih možnosti. Rada bi bila z očijem, reče. Ni še minilo pol ure, odkar me je vrglo v ta še vedno mračni svet, toda o tisti težki, vlažni odeji ni bilo več sledu. Nasmehnem se. Saj se vendar vsega še vedno tako živo spominjam.

    Otroci zbolijo. Včasih zbolijo z namenom.

     

    prijavite se

  • Stolp

    Bil je eden tistih dni, ko niti pod razno ne pričakuješ, da boš razočaran. Temnozeleni kavč v obliki črke L, ki se je s krajšo stranico tesno prilegal bež steni s tapetnim retro vzorcem in babičinim gobelinom ter je bil zaradi mojih neumornih levjih skokov na njem na hrbtni strani izdatno ojačan, si je lahko oddahnil. Tokrat sem – kot sem bil dolg in širok – zleknjen na njem miroval. Vsake toliko sem zadovoljno pomigal s prsti na nogah, ko sem iz belo-modre skodelice imitacije kitajskega porcelana v usta nesel zvrhano žlico borovnic, na katerih se je lesketal sladkor. Nekaj posod teh slastnih gozdnih sadežev smo družinsko nabrali dan prej, v soboto. V tistih časih so bili klopi še prijaznejši in niso polnili časopisnih vrstic.

    Vrata v kuhinjo so bila odprta, da sem iz dnevne sobe lahko slišal nerazločno radijsko čebljanje. Oče si je za kuhinjsko mizo kot Rodinov Mislec podpiral brado in si enkrat olajšano, drugič nejevoljno mrmral ter je odrezavo sikal proti šahovski tabli. Zraven lesene šahovnice so bile v organiziranem neredu odprte že precej načete knjige, iz katerih je oče črpal šahovsko znanje. Ročno izrezljane figure je kimajoče vlekel po že ustaljenih poteh in neutrudno preigraval otvoritve velemojstrov. Bila je povsem običajna zgodnjepoletna nedelja. Oče se je vživljal v kožo Kasparova, Fisherja in Karpova, mami je od vsega silnega dogajanja v tristopetintridesetem delu nadaljevanke zraven mene na kavču gledala pod kožo, sestra – ki jih v tistih najstniških letih ni bila nobena koža prav – pa je v najini sobi verjetno listala po bravotih. Takšen dan mi je bil pisan na kožo. Zlasti ker so vsi pozabili, da imam še domačo nalogo.

    »… nagradno igro … prvi trije … nagrajeni … hitro pot pod noge …«

    V kuhinji je zahreščalo, ko je oče od sebe živčno in nerodno odrinil stol. Topotanje korakov. Nedelja se je prevesila v nekaj drugega, ko je jakost radia povečal do te mere, da je zvok pretrgal popoldansko omotico. Mami se je zdrznila z zasanjanim kaj, kaj?, jaz pa sem peto žlico borovnic pridržal nekje na pol poti do odprtih ust. Pomežiknil nisem. Ah, kje.

    »… ponovim. Za vse naše mlajše poslušalce urnih nog imamo danes prav posebno nagradno igro. Prvi trije, ki bodo v prestolnici prišli na kraj, na katerem se vidi vse štiri strani neba, bodo nagrajeni. Prejeli bodo Adidasove športne copate. Nagrada je mikavna, zato hitro pot pod noge. Prvi trije, ki bodo prišli tja, kjer se vidijo vse štiri strani neba …«

    Znova topotanje. Na vratih se je prikazal oče. Nekaj mi je govorilo, da bo spregovoril, saj so to s prav posebno glazuro urgentnosti napovedovale že njegove oči. Popraskal se je po bradi. Ne vem, zakaj sem pričakoval, da se bo z nje usul sladkor.

    »No, evo. Neki zate.«

    »Kaj?«

    »Ja, tole, a nisi slišal? Prvim trem dajo superge.«

    »Kako pa vejo, katere cifre?«

    »Ja, ne vem, saj ni važn. Superge so superge. Obuj se pa pejt hitr.«

    »Kam?«

    »Kako, kam? Kje se v Ljubljani vidijo vse štiri strani neba?«

    »Na gradu, po moje.«

    »Ja, no! Kje na gradu?«

    »Na stolpu!«

    »Ja, dej, hitr, hitr!«

    Živeli smo tik pod gradom, kar je imelo svoje dobre in slabe strani. Med slabe strani bi lahko prištel to, da čeprav se na silvestrovo ni bilo treba drenjati med večtisočglavo množico, da bi opazoval magični ognjemet, kot škorec nikoli nisem zdržal dlje kot do enajstih, ne glede na to, koliko so me starši ščipali, polivali z ledeno vodo ali me z navijaško sireno poskušali obdržati v budnem stanju. Preprosto vedno sem ga prespal, pa čeprav sem ga imel tik pred nosom. Oziroma nad glavo. Dobra stran vsega skupaj pa je bila, da sem z leti nabral toliko kondicije, da sem to čudo kitajske pokajoče tehnike uzrl. In nato naveličano zamahnil z roko. Seveda pa to ni bila edina dobra stran. Prav posebej prikladno je bilo tudi takrat, ko so na grajskem stolpu name čakali čisto novi športni copati. Taki, da se z njimi lahko pohvališ. Taki, da si jih neseš s sabo v posteljo. Tudi če niso tvoje cifre.

    Stekel sem. In nato tekel. Mimo priljubljene vogalne gostilne, ki je z zaprtimi polkni in nepobrisanimi vrtnimi mizami samevala, sem zavil v hrib. Zaradi vročične vneme, ki me je kot orkanski veter v hrbet vlekla naprej, prvič nisem zaznal globoke raze, ki se je v dolžini kakšnih petih metrov zažrla v steno ob poti navkreber. Od nekdaj se je govorilo, da jo je z ročko na balanci naredil podivjani motorist, ki je v zblazneli alkoholiziranosti izgubil nadzor nad motorjem, se najprej podrajsal po zidu, nato pa se na dnu raztreščil na prafaktorje. Jaz sem seveda verjel. Vedno sem verjel.

    Tekel sem naprej, mimo otroškega igrišča, na katerem se je nekaj let pozneje poškodoval moj prijatelj. Na enem od tistih igral, na katerih je mogoče nekaj metrov nad tlemi prav frajersko sedeti in poznavalsko puhati žitenke iz djutifrija, mu je nenadoma spodrsnilo, da je kot lesena dila zgrmel na hrbet. Na ploh, da je naredilo puh. Za nekaj dolgih sekund je izbuljil oči, zmanjkalo mu je sape, nam pa otroškega junaštva. Danes je živ in zdrav. Vedno spi na boku. Vsaj tako se govori. Jaz verjamem.

    Ko sem po Mačji stezi tekel mimo drevesa, na katerem sem vsako leto mami nabiral mačice, sebi pa nekaj pik, sem bil že zelo blizu cilja. Rahlo sem upočasnil, saj se mi je zdelo, da sem prvi. Ne, ni se mi zdelo, vedel sem. Zagledal sem dobro znani futuristično-socialistični rdeči kiosk, ki je lahko pomenil troje. Ali si v njem dobil hotdog, sličice za Tarzanov album ali pa karto za stolp. Stolp, na katerem so me čakale superge. Stekel sem mimo kioska.

    »Ej, kam pa ti?« je iz notranjosti kioska zakrakala postava, odeta v zelen suknjič kontrolorja, ki je zelo verjetno oddajal vonj po skladiščih in pasti za poliranje strojev. Suknjič, ne kontrolor. Čeprav …

    »Ja, veste, gospod, zgoraj, nagrada, samo prvi trije, superge dajo, po radiu povedali.« Ob avtoriteti sem vedno po malem zmrznil. To se je poznalo po glasu in stasu.

    »Karto.«

    »Ampak to je drugače … Nagradno je … Radio je zgoraj, gospod.« Seveda nisem vzel nobenega denarja s sabo. Kakšen denar, lepo prosim.

    »Kupi karto.«

    »Ampak, gospod, nimam … Stekel sem … Saj grem samo hitro gor, gospod.«

    »Ne.«

    »A vam lahko potem prinesem, gospod? Prosim. Prosim! Ne bom gledal okoli, obljubim. Samo po nagr…«

    »Ne, ne. Ne. A-a.« S kemičnim svinčnikom je trkal po križanki in me nepremično gledal, medtem ko so mu plastična očala na recept počasi lezla navzdol po mastnem nosu. Razmišljal sem, da bi naredil nekaj korakov nazaj, kot da grem domov, potem pa se kot marinec odplazil mimo težaka v zelenem, ki že dve uri panično klika kemičnega in si razbija glavo pri 4 vodoravno, stekel gor in kot prvi dobil superge. Za to bi bilo vredno iti v marico. V zapor za deset let. Ampak sem cviknil, itak, v glavi mi je zavrelo od ponižanja, na jok mi je šlo. Na koncu jezika sem imel, da ga bom povedal mami, bo že videl.

    »Prosim, saj bom hitro … Vam potem prinesem. Res, čisto res, gospod.« Samo odkimal je. Ni verjel, kot sem verjel jaz. Red mora biti, je govoril postani zrak v kiosku.

    »Mi lahko vsaj poveste, gospod, če je šel že kakšen otrok gor?«

    »Ne, nobenega nisem videl.«

    To me je navdalo s kančkom upanja, zato sem se hitro pobral nazaj dol. Mimo drevesa z mačicami, zlizanih igral, zloglasne petmetrske črte in gostilne, ki je počivala na sinočnjih lovorikah, sem smuknil nazaj domov. Napol v solzah in poln nepotrpežljive evforije, da sem mencal na mestu in lovil zrak, sem v dveh stavkih povedal celotno zgodbo in že sem imel v žepu denar za karto. Na petah sem se obrnil in zdrvel nazaj v hrib. Eye of the Tiger.

    Ko sem z jezikom do tal znova prisopihal do kioska, sem trdoglavemu križankarju pod nos zmagoslavno pomolil denar in ni mu preostalo drugega, kot da mi izroči karto. Seveda ne brez privoščljivega privihanja kotičkov ust in pokroviteljskega prha skozi nos. Toda vse to zdaj ni bilo več pomembno. Stekel sem. In tekel po rdečem polžastem stopnišču navzgor. Proti nagradi.

    Ko sem prispel na vrh in je vame bušnil veter, je bilo v trenutku vsega konec. Tam, v kotu stolpa, so stali radijska ekipa in trije mladostniki, vsak s svojo svetlomodro škatlo športnih copat v rokah. Nekaj so vneto razlagali v mikrofone in ko so me zagledali, so za hip utihnili. Jaz pa sem se delal, da jih ne vidim, da se pred mano odpira samo prekrasen pogled na mesto. Pretvarjal sem se, da sem obiskovalec. In se zazrl v oblake. Ni mi šlo več na jok.

    Kot vedno, ima vsaka stvar dobro in slabo plat. Tokrat je bila dobra ta, da sem pravilno uganil in sem dejansko lahko videl vse štiri strani neba. Slaba pa, da me je doma čakala polovica skodelice pacastih borovnic.

     

    Slika: Urška Kozak

    prijavite se

  • Zgoraj in spodaj

    Sedim na klopci, ugnezdeni med mlade vrbe, ki brstijo proti nebu. Te nadobudnice so upokojile svoje stare prednice, ki so izgubile bitko z višavami in so nekoč z žalujočo spokojnostjo ukrivljene veje namakale v vodo, da so kot posušeni kremplji na gladini ustvarjale brazde v času. Te sledi na površini reke, ki se urbano počasi vije skozi moje otroštvo in desetletja pozneje s pobarvanim zvokom izliva v meni, so bile vidne le za hip. Na koncu svoje kratke poti so zaklokotale in vztrepetale. Nato potonile. Kot spomini.

    Med vejami pomladno zašumlja. Prijetno zahomotan v misli zaslišim plonk klup. Nato barbarsko zmagoslavni uiii in zvonek pššššt taaam. Mlada razposajenka v vodo meče kamne in prazne polžje lupinice ter po zraku maha z vejicami, kot bi bile ropotulje. Zadovoljno prhnem skozi nos. Rad imam, če me kliče oči. Njej ta besedica pomeni vsaj toliko, kot je pomenila meni takrat, ko sem na ozadju bronaste zavese, ki je sramežljivo skrivala utrujeno sonce, štorkljal ob sikajočem morju in v valove metal kos odlomljene palice. Moj oči je – z eno iztegnjeno in eno pokrčeno nogo – ležal nekje zadaj, na s soljo razžrtih kamnih, ki so nosili krone pozabljenih trav in šepete posušenih meduz. Bil je nekoliko zaskrbljen, ker sem bil sam. Brez prijateljev, s katerimi sem običajno poskakoval v ognjenem krogu. Toda nisem bil sam. Imel sem palico, ki je bila zame križarka na pomembni misiji. Imel sem morje, ki se je uklanjalo mojim nameram. Valovala sva oba. Vedno bolj sem se odmikal od občinstva, zunanjih pričakovanj in površine spoznanj ter se pogrezal v lastno mimiko življenja. To je bil mejnik. Takrat se je v meni začelo nekaj zapisovati. Pod razdivjanim površjem se je začela ustvarjati živobarvna milina. Lahko sem zgoraj in lahko sem spodaj. Če sem zgoraj, se dotikam, gledam, govorim, občudujem, razmišljam, razlagam. Če sem spodaj, razumem, od kod občutki. Eno ne more brez drugega. Mlada vrba se napaja s sokom stare.

    Tam nekje, kjer je nekoč drevo tisočerih las ustvarjalo zeleno kupolo, za njegovim deblom, ki zdaj migeta v meglici, zaslišim pogled. Zagledam dekliški hehet. Jasno mi je, da je privid. Prihaja iz globine mojega morja, ki se razpeni vsakič, kot se dotaknem mejnika. Prevzame me otožno občudovanje, da sem prav tu pustil svoje prve sledi, tiste najmočnejše, prvinske, ki zarežejo kot veje v vodo, razparajo vezi z domačimi vogali in te odnesejo ven, med takrat še nepojmljiva, nedorasla preigravanja in preskušanja, kaj zmoreš. Pod vsako besedo se je odtrgal plaz, odlomil košček in plompnil v vodo. Z vsakim pogledom se je sprožil odmev, ki se je kot frfotajoči metulj ujel v pajčevine stare vrbe. Po vsakem dejanju je bil današnji dan bližji.

    Veje znova opozorijo nase. Mala razbojnica teka za golobi in se pogovarja z racami. Razumem jih, da je ne ubogajo in se raje poženejo v zrak, nato pa postavljajočih prsi podrsajo po gladini. To bo gotovo eden njenih mejnikov. Iz nekega drugega sveta se ji nasmehnem in pokimam. Ja, všeč mi je, če me kliče oči. Zavzdihnem iz navade. Ti spomini. Ves čas se spreminjajo, ukrivljajo, zorijo, razpadajo in se sestavljajo v zanimivih kombinacijah. Toda prav vse naše sledi, vse tiste brazde, naj bodo še tako burne, boleče, nezanimive, pretresljive ali obžalujoče, potonejo na isto dno. Tam se pripnejo na osnovo, ki se ne nikoli ne spreminja. Ostaja z nami. Iz te osnove je črpala stara vrba. In danes, v svojem razcvetu, črpa tudi mlada. Razume, da zaradi nje lahko brsti, se postavlja, poslavlja in objema, spoznava, da jo v polnost razpihujejo prednice.

    Vstanem in pomignem mali vrtavki, da je čas. Dovolj dolgo sva se pomudila na kraju, ki povezuje zgoraj in spodaj. Sprva deluje nejevoljna, nato pa priteče k meni, polna vtisov, vsak njen dih govori v neslišnih stavkih. Pogoltne slino in ko že mislim, da bom deležen jecljajočega mencanja, razširi oči, da v njih uzrem bučanje morja, in reče:

    Oči, oči, si že bil kdaj tu?

     

     

    Slika: Urška Kozak

    prijavite se

     

  • Knjige

    Zadnjič mi je v naročje padla knjiga. Prav nič metaforično. Z ostro konico se je, potem ko se je odrinila s police, odbila od moje glave in pristala na nogah. Na črnem ozadju platnice se je kot zlovešča monaliza vame zastrmel klovn. Saj veste, tisti iz kanalizacije, ki z ošpičenimi zobmi nakazuje, da rad žre otroke, in se, če je sila, spremeni v velikanskega jamskega pajka. Pod lobanjo, razbolelo od nenadnega srečanja z literarnim projektilom, so mi začele lebdeti misli. Tu spodaj vedno lebdijo. In se jim pridružim.

    Vstal sem in knjigo položil nazaj na polico k njenim družicam. Ta polica je nekaj posebnega. V vsej svoji naglici jo dandanes, kljub temu da mi je ves čas na očeh, poredko opazim. Je polica spominov. Na njej so knjige, oblečene v prozorno plastiko.

    Nekoč, tega bo že kakšnih petindvajset let, sem knjige – tiste najcenejše, ki so o trdih platnicah lahko samo sanjale – ovijal. Ni bilo pomembno, da je samolepilni material stal skoraj toliko kot knjige. Bili so novi časi, ko sem odkril posebno svobodo in se je v meni nekaj odklenilo. Začel se je bolj oseben in intimen odnos s knjigami, ko sem začenjal verjeti, da imam knjige v oblasti jaz, in ne one mene.

    Babica je živela blizu srednje šole, na katero sem hodil, zato sem bil pogosto pri njej. Bil je eden tistih dni, ki so s svojo neizgovorljivo svinčenostjo ves čas na robu nekega dogodka, ko naključne kaplje prekinejo metronomski ritem korakov. Čeprav je imela babica izjemno mamljive in predvsem neizčrpne zaloge piva, je bil obisk kratek. V centru mesta, na poti proti domu, sem moral še nekaj kupiti za šolo, zato sem jo samo pozdravil. Pri odhodu mi je med vrati v roke potisnila nekaj bankovcev in že sem bil na avtobusu. S trdno valuto v žepu me ni prav nič motilo, da sem v razmajanem vozilu na drva kot koščeni dolgin izgubljal tla pod nogami. Toda kdo bi si v tistem trenutku mislil, da bo šel denar za nekaj čisto drugega kot običajno.

    V mestu sem izstopil pri glavni tržnici in šel čez cesto, pri Dnevnikovi stavbi, v knjigarno. Ne spomnim se več, kaj sem kupil, vem pa, da se je zunaj ulilo, zato mi ni preostalo drugega, kot da se v zadregi, z rokami, ki se niso sproščeno počutile ne v žepih ne na bokih, sprehodim med policami. Nekaj časa sem kot največji poznavalec kimal naslovom, ki sem jih ošinil, potem pa sem jo zagledal. Bila je ogabno cenene rožnate barve. Stephen King, Gerald’s Game. Majhna, kričala je po pozornosti. Naključje je hotelo, da sem prejšnji dan v časopisu prebral intervju s pisateljem. To je bil očitno moj znak, moj rosebud, moja številka 23, moje Tisto. Ko sem roman vzel v roke, sem storil nekaj do takrat nepredstavljivega. Nos sem potisnil med strani in poduhal. Že naslednjo sekundo sem se panično zravnal, kot smrkavec, ki v trafiki na skrivaj gleda revijo za odrasle in ga zaloti vsega vajena prodajalka. Toda ko sem pogledal levo in desno, me ni nihče gledal izpod obrvi, nihče mi ni žugal. Zato sem poduhal še enkrat. In še enkrat. Dokler mi roka ni segla v žep. Iz njega sem izvlekel babičino papirnato potico, se odkašljal in blagajničarki rekel: Še tole, prosim.

    In tako je prva kupljena knjiga pristala na polici. Sprva je samevala med šaro, ki se je tam nabirala še iz časov, ko sem na omari zlagal prazne pločevinke in iz revije Bravo trgal plakate, nato pa se je začela polniti. Na začetku je bilo preprosto. Bil sem neizbirčen, nestrpen, živahen in predvsem lačen. Lakomen sveta, ki se mi je odprl. Nisem imel samo ene knjigarne, skakal sem iz ene v drugo, vse na eni poti. Ko sem oplenil tisto pri tržnici, sem zavil še na Čopovo, v pritličje Nebotičnika, na Bavarski dvor, v stavbo Kazine, na Mestni trg, kjer ni ostal neopažen niti antikvariat. In pa Konzorcij. Zlasti Konzorcij, prav poseben dom, ki je dišal po gledaliških zavesah, razmočenih jutrih, ki napovedujejo ogledane ljubezni, veliki skupnosti, v kateri si lahko brez zadržkov sam. To je bilo zavetje, kjer sem spoznal, kako malo sem poznal. Razdrobljen sem bil po vseh tistih naslovnicah in straneh, zato sem se sklenil, da se poiščem.

    Ko sem sčasoma ujel ritem in nisem več nerodno tipal po literarni sobi, ko so v tem prostoru že sproščeno sedeli in kramljali Koontz, Twain, Dickey, Swift, Crichton, Kureishi, Doyle, Bukowski, Chaucer, Benchley, Matheson, Poe, Straub, Fitzgerald, Stoker, Wilbur Smith in Martin Cruz Smith, Shelley, Beckett, Cornwell, Clarke, Wordsworth, Bradbury, Salinger, Wilde, ko sem si želel oddahniti od petega branja Škrlatnega znamenja zapored, ko se mi je vrtelo od interpretiranja nešteto opomb pod Shakespearovimi vrsticami, sem se vedno zatekel h Kingu. Kralju, ki ga imajo nekateri za trivialnega norčka, meni pa je dal izjemno popotnico. Vedno znova me je sprejel v svoje naročje in mi pokazal, da pod vsemi tistimi vampirji, vesoljci, pošastmi leži nekaj bolj temeljnega. Naučil me je zaznavati tisto, česar ni videti na prvi pogled. Premamil me je z zanimivo zgodbo in nakazal tisto, kar še bo. Tisto, kar moram še odkriti, spoznati. Zgodba ni pomembna. Zgodba se pozabi.

    Knjiga ni samo branje. Je tudi pričakovanje.

    Zgodbe vedno obvisijo v zraku toliko časa, da se prefiltrirajo v občutke, ki zrastejo na izkušnjah, resničnih doživljanjih, težavah, medosebnih odnosih.

    Knjige zame večinoma niso sredstvo, s katerim se učim. So poligon, na katerem odkrivam vse, kar sem se naučil, ponotranjil, in to na straneh tudi potrjujem. Sam pri sebi. S črkami in stavki utrjujem vse, kar vame pronica v življenju, knjige pa so kontrolni seznam, ogledalo, ki je enkrat zloščeno, drugič zapackano, pogosto počeno. Zato ima pretirana načitanost, durhmaršovska sla po neselektivnem vsrkavanju knjig lahko negativne posledice, ko vzpostavimo umetno vzvišenost v svetu, ki nas še ni dovolj navdušil, potrl, zlomil, vznemiril, razstavil in našel.

    Bolj kot se oddaljujem od tiste prve kričeče rožnate naslove, bolj so knjige zame to je res in ne toliko to bi lahko bilo res. Nagovarjajo tisto, kar v meni že leži, kar v hitrici življenja nekam založim in zaklenem. Besede pa so ključ. In ko te besede odklenejo skrivne predale in skrinje, opravijo svoje delo, zgodba se razstavi na različne barve, na toplino in hlad. In prav zato ima ena in ista knjiga prožne razsežnosti, da me na moji poti enkrat zasvoji, drugič odbije, spet tretjič nasmeji in naposled jo upokojim z mislijo, da mi je bila ob strani kot pravi prijatelj, ki ni v bližini zato, da bi mi stalno ugajal, in potrpežljivo razume, da časovna distanca ni ignoranca.

    Knjiga zori s tabo. In ti z njo. Dolgo časa lahko prespi na polici, toda potem ti znova pade na glavo. Če te nasmeji, kot te je nasmejala pred dvajsetimi leti, če te objame popolnoma enako kot pred mnogo leti, potem življenje ni opravilo svoje vloge.

    Prebral sem ogromno knjig, pa se nimam za razgledanega. Za kaj takega moram še malo živeti.

     

    Slika: Urška Kozak

    prijavite se

  • Kristian Novak – Črna mati zemla

    Pretvarjanje in sodelovanje v tujem pretvarjanju omogoča, da živimo v kolikor toliko urejenem svetu.

    Preteklost. Ta izmuzljiva in zvijačna osnova, na kateri večinoma nevede gradimo svoje življenje, je naš sopotnik na zadnjem sedežu, ki nam nenehno nekaj razcepljeno šepeta in se vtihotapi v naše vedenje, kretnje, besede, ki mamijo, ukrivljajo, tolažijo, prepričujejo. Če se ne ustavimo in ozremo, se nam na trenutke dozdeva, da našo usodo, kot lutko na vrvicah, upravlja nekdo drug. In seveda to tudi počne. Toda ta nekdo drug ni neka zunanja sila, ki bi nas s svojim nevidnim prstom potiskala proti breznu. V nas samih je spletena mreža trenutkov, ki jo zakopljemo pod več plasti prijetnih spominov. In teh spominov se oklepamo. Jih obelodanimo, obešamo na veliki zvon, se z njimi postavljamo in jih vtikamo v albume. Tam spodaj, globoko pod površino, pa nekaj živi. Diha. In čaka. Potrpežljivo pričakuje ugodno priložnost, da se s kremplji prebije na plan. In ko se to zgodi, padejo vse prepreke, vsi varnostni mehanizmi, ki smo jih z leti dodelali do te mere, da smo ohranjali trhli mir. Ko se to zgodi, se zgodi preteklost.

    Črna mati zemla je zgodba o mladem pisatelju Matiji Dolenčecu, ki je po dveh dokaj uspešnih knjigah trčil ob ustvarjalni zid. To mučno stanje, ki je sprva začelo sramežljivo kukati izza skritih kotičkov in se je nato naglo razširilo še v osebno krizo, ko ga je zaradi laži in izmišljotin zapustilo dekle, ga je prisililo, da se je soočil in spopadel s svojo resnično zgodbo, ki jo je v vseh teh letih vztrajno prekrival z nedolžnimi zgodbicami o sebi. Zdaj je bilo skrivanja konec. Matija je moral nazaj, če je želel naprej. Iz relativno varnega urbanega okolja sedanjosti v temačno zavetje ruralne preteklosti, v kateri je odraščal in ki ga je zaznamovala za vedno.

    Travmatična zgodba, ki jo je Matija potlačil v sebi, se odvija v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja v rodnem Medžimurju, predelu ob Muri, ki je prežet in preplavljen s strašnimi lokalnimi legendami in ga je vojna, ki se je zdivjala po velikih spremembah tranzicije, povečini obšla. Medžimurski vasici, katere dogodke drugega dela knjige spremljamo skozi Matijeve otroške oči, pa niso prizanesli niz nepojasnjenih in nedoumljivih samomorov ter smrt Matijevega očeta. Ker se Matija ni znal soočiti z dejstvom, da očeta ne bo več videl, ga je začel iskati. Pri tem pa je imel – v svojih najbolj občutljivih letih – opravka s tesno povezano skupnostjo vaških posebnežev, strašljivimi miti, majavimi in začasnimi prijateljstvi, mučno osamljenostjo ter lastnimi demoni, ki so ga skušali na vsakem koraku. Mladi Matija je bil že na pragu življenja pahnjen v naročje zla, iz katerega še sam ni vedel, ali se je izvil.

    Nagrajeni roman hrvaškega pisatelja o odraščanju je večplastna pripoved, ki se spretno poigrava s čustvi bralca. Začne se lahkotno in izjemno duhovito, kot nekakšno komično olajšanje pred tegobami, ki sledijo. Dialogi – tudi po zaslugi vrhunskega prevoda Đurđe Strsoglavec, ki je medžimurščino iznajdljivo prenesla v prekmurščino – so tako naravni, tako živi, da se ti zdi, da jih poslušaš in da se nikoli niso zgodili samo na papirju. Novak je napisal odlično zgodbo in čeprav se nanjo kot težka novembrska megla na Muri pogosto spušča temačna zadušljivost, te zaradi svoje skrivnostne lepote, boleče realnosti in slogovne superiornosti vabi k sebi in iz tebe izvablja skrajnosti – od krohotanja, do solz in groze.

    Gre za tiste vrste knjigo, za katero si med branjem večkrat zaželiš, da bi jo napisal sam.

     

    prijavite se

     

  • Bregova

     

    Do sebe sem vedno bolj nepopustljiv. S tem se čustveno zlorabljam in tako s tresočo roko hranim svoje obsesije, ki kot svinčena utež obležijo na neskončnih seznamih opravkov, ki raztrgajo sleherno začrtano sekundo in ki me ves čas nagovarjajo, da prehojenih sto korakov v enem dnevu ni dovolj. Vendar je tudi stoprvi korak samo lažna uteha.

    Nevroze, ki mi zabašejo pljuča in zapacajo miselne štukature, se trudim enkrat bolj ali manj uspešno krotiti s stolom in bičem v roki, drugič poskušam z njimi vzpostaviti prijateljski odnos, od katerega bi imela koristi oba, neodjenljivi gospodar in ustrežljivi vajenec. Ko je vsega preveč, ko me v neskončni in vedno ponavljajoči se dirki zdrobi v kolesju samokritike, se predam. Roko podam fantu, ki me odpelje v šotor čudes. Skupaj predreva časovno opno in stopiva v prepišni prostor duhov in navihanih šepetov. Cirkuška platnena streha zaplapola, bobni s cikcakastim vzorcem zadonijo, da se z njih dvigne prah, zadržim dih, ko se luči usmerijo v fanta. Nasmehne se mi in me pri zadnjem izhodu odpelje ven proti reki. Rečici, pravzaprav …

    Ko tako stojiva tam, kjer tako znano žubori, me preplavi žalost, ki je ne znam razvozlati. Ne gre za objokovanje starih časov, razmišljanja o tem, kako je bilo včasih lepše, polnejše, živahnejše. Zadenejo me občutki, na katere kot na plutovinasto ploščo z bucikami pripenjam razmazane besede. Minljivost, opustošenje, toplina, vznemirljivost, igrivost. Zlasti pri slednji mi je težko, ker jo ob vsem tem burnem valovanju, ko bobneče prehajamo iz sebe navzven in vedno manj nazaj vase, ko se predajamo drugim in ne vdamo sebi, tako težko obudim k življenju. Da, ta rečica, ob kateri pravkar stojim s fantom, ki se mi smehlja, me navdaja z žalostjo.

    Bile so nedelje, tiste običajne, ki so v brezvetrju počivale na lovorikah preteklih dni. Vedno je bilo toplo, kazalo je na brezmadežno nebo, in mi, mestni mulci, ki smo običajno do gladkega polirali mestne tlakovce, smo se v družbi odraslih namenili v nekaj kilometrov oddaljeno Iško vas, idilično zeleno oazo lučaj stran od urbanega odmeva, da bi se naužili nekaj brezskrbnih uric. Svoje katrce in škode smo nonšalantno parkirali pod listnatim baldahinom in iz natrpanih prtljažnikov znosili piknik mize iz ultrapasa, s katerih so na razcufanih vrvicah viseli odpirači, na kup postavljali pohane piške in makaronovo meso v oranžnih termo posodah, kozarce iz trde plastike, ki se zložijo drug v drugega, za odtenek preveč razredčen malinovec, Piatnikove karte za tarok, mehke škatlice cigaret in v usnje ovite vžigalnike, pod stole, ki so zakrakali vsakič, ko se je kdo usedel nanje, pa smo zložili žoge, loparje in žogice za badminton. Ko je olajšano zavzdihnil prvi odrasli, se je dan lahko začel.

    Fant me potreplja po roki in pokaže s prstom. Da, tam je rečica, ki se še vedno frivolno ovija okoli skal in se zliva v manjše tolmunčke, prav tam, kjer smo nekoč, takoj ko so se izza strmih okoliških hribov prikradli prvi sončni žarki, precej previdno v tokove prvič pomočili prste. In čeprav je bila voda mrzla, da smo skupaj tiščali ritnice, se je bilo treba čim prej vanjo potopiti do vratu, saj so na nas prežali nasršeni obadi, ki so pikali za zabavo. In tam je vedno bila zabava, ki se je mešala z vonji sveže pokošene trave, navdušenimi vzkliki ob barvnem valatu, pomenljivi temni tišini nasprotnega brega, v kateri naj bi v globini gozda v s črvi navrtani lopi svoje zlobne načrte koval skrivnostni mož, oddaljenim in vedno prisotnim žaganjem lesa, večnim nerganjem nad dejstvom, da je sosedovo kosilo vedno boljše od maminega, pomenljivim vihanjem nosu, če si slučajno dobil rumeni balinček, iz katerega je stekla vsa voda, paničnimi kriki strahu, ko so deklico ponesreči polili z vrelo kavo in jo bosonogi hitro odnesli v zavetje mrzle rečice. Rečice, ob kateri mi zdaj kima fant. Na osamljenem bregu s kamenčki, za katere se zdi, da niso nikoli občutili človeške noge.

    Toda včasih so tam minevale ure, nikoli sekunde. Tudi takrat, ko je voda s fanta sprala že veliko let in se je z njo samo še sramežljivo spogledoval, običajno je imel v roki knjigo, ki mu je odpirala vrata v prostor z drugačnimi parfumi, mamljivimi, skrivnostnimi. Razumem, mi je pritrdil fant in nekoliko močneje stisnil mojo dlan. Hlastava po dveh svetovih, oba se z zvijačami borita za najino pozornost.

    Dvoje bregov, na enem se plazijo sekunde, na drugem drvijo ure. Vse, kar se danes zgodi na eni strani, se zgodi samo zato, da se lahko zrcali na drugi. Tam, kjer smo povezani vsi. In rečica, ki je nekoč žuborela z igrivimi kapljicami, ki so se razbijale na skalah, ob katerih so brenčali brenclji, danes dere z enicami in ničlami. Jaz pa sem ves čas razpet med tem, ali zabredem vanjo ali zraven nje raje posežem po knjigi. Zunaj, znotraj, meja je zabrisana.

    Nekoč sem bil samo na enem bregu, danes mrzlično skačem z enega na drugega. Tudi tja, v tisto temino, v kateri je skrivnostni mož. In samo čaka, da me bo celega vzel k sebi.

     

    Slika: Urška Kozak

     

    prijavite se

     

  • Zeiks

    zeiksMALA

    Spomnim se, da je bilo po turnirju. V tistih časih, v osemdesetih letih prejšnjega smo se navdušeni pionirji večkrat letno udeležili rokometnih dogodkov po Sloveniji, ki je takrat za nas pomenila ves svet. Vsakič, običajno je bilo to v soboto, smo se po navodilih dobili »pod uro« na glavni avtobusni postaji v Ljubljani in se z nekaj sendviči in sokovi »Visoki C« v nahrbtnikih odpravili v Celje, Novo mesto, Koper, na Ig. Tokrat nas je pot zanesla v Škofjo Loko, kjer je domoval močni klub Termopol.

    Ljubljanske Prule so takrat imele ime. Rokometni klub z veliko začetnico. Tudi mi, mladiči, smo upravičili sloves. Tisto soboto smo se izkazali. Bili smo dobri. Kaj, bili smo odlični. Tako odlični, da nas je trener, živa legenda, po turnirju vse povabil na zasluženo kremšnito. In jupi. Bili smo še otroci, zato je to bilo tako, kot bi zadeli na loteriji. Z medaljami okoli vratu – zlatimi, srebrnimi, bronastimi, ni bilo pomembno – smo se zakadili v gostilno na lokalni avtobusni postaji in rahlo skrivljene vilice nemudoma zarili v sladko naslado. Med polnimi grižljaji smo zagreto obujali trenutke izpred nekaj ur in svet okoli nas se je pomanjšal na nekaj metrov okoli majavih miz. Ko si mlad, je okolica precej skrčena, domišljija pa ne pozna meja. Toda kljub vsej tej otroški brezmejnosti si ne bi niti v sanjah mislil, kaj me je čakalo doma.

    Mavrica. Čisto prava mavrica. Bohotila se je tam spodaj v desnem kotu črnega ohišja, ki so ga skupaj s kasetnikom – zame vedno kasetar – in igralno palico – zame vedno džojstik 1)Na začetnih zaslonih iger, ki so bili bolj ali manj vsi enaki, si imel možnost izbrati igralno palico – Kempston – ali pa si lahko določil tipke – jaz sem vedno izbral Q (naprej) A (nazaj) O (levo) P (desno). Ukaz za določanje tipk, Redefine keys ali Define keys, smo poznali na pamet, čeprav nismo povsem vedeli, kaj pomeni, in smo ga zelo zanimivo izgovarjali: dobesedno. Re–de–fi–ne. define
    Če ni bilo v angleščini, ki nam je od tujih jezikov vseeno bila najbližja, smo iskali podobnosti (ali pa poskušali na slepo):
    definir
    – poslali sami bogovi. Spectrum. ZX Spectrum. 48 k. Z gumijastimi tipkami, po katerih je tako rad tipkal Mirko. Sosed, ki je imel TV- in videoservis, je vanj vgradil stikalo za lažji vklop in izklop. Ta črni čudež je počival na srebrno prebarvanem lesenem podstavku pod kotom dvajset stopinj in je bil kot popkovina neločljivo združen s televizorjem, orjaško zadevo, ki je tehtala dve toni in zavzemala polovico dnevne sobe.

    Hitro sem ga posvojil ter usvojil vse trike in bližnjice. Igre so se nalagale kakšnih pet minut. Med čakanjem sem kot mala Carol Anne v Poltergeistu zrl v ekran in zamaknjeno čakal, da se končno prikaže naslovna slika. Če se sploh je, ko se je pri branju s kasete nalaganje igre že drugič, tretjič, četrtič in petič zalomilo. Potem je bilo treba v roke vzeti majhen izvijač in z nekaj spretnosti naravnati glavo kasetnika, da je bil zvok pravi. Potem je šlo. Ali pa tudi ne.

    spectrum

    Če se igra ni naložila, ni bilo nobene tragedije. V škatli za čevlje me je čakalo nekaj raznobarvnih originalnih kaset ter precej več piratskih kopij na kasetah BASF ali TDK, ki sem jih ob nedeljah, ko mi je od staršev uspelo nafehtati denar, kupoval na bolšjem sejmu oziroma trgu, ki se je takrat v vsej svoji veličini in bedi raztezal na glavni ljubljanski tržnici. Podjetni mladci so več originalov združili na eno kaseto, za naslovnico natisnili nosilno igro, ter jih prodajali nam, navdušeni mulariji.

    Zelo sem se navduševal. Nad filmi in igrami. Bil sem reden gost videotek in igralnih salonov, v katerih sem cele dneve nabijal Asteroids, Shinobi, Cabal, Donkey Kong, Frogger in druge. Cele dneve. Igre so imele mojo popolno pozornost. Ko sem z levo roko mrzlično premikal rdečo igralno palico, z desno pa poznavalsko in ob pravem času pritiskal gumbe, sem imel svet na dlani. Eno in isto igro sem preigraval več stokrat. Tu ni šlo za deviško doživetje, ampak za mojstrsko obvladovanje lestvic, na katerih sem se vedno podpisoval kot Boy. Ko sem dobil spectruma, se je to čarobno zadovoljstvo preselilo še med štiri domače zidove.

    In tako je znova prišla nedelja. Črni oblaki so najavljali kislo vreme. Ampak bila je nedelja. V žepu sem imel denar za novo kaseto. Nobeni oblaki, nobene strele, nobena toča me ne bodo ustavili, sem si rekel. Pa če se odpre zemlja in me pogoltne. Se bom že pregrizel do tržnice. In sem se. Prebil sem se mimo oblek iz druge roke in druge krame ter se ustavil pred z belim prtom – verjetno rjuho, ki jo je mladi podjetnež izmaknil mami – pokrito leseno mizo, na kateri so se kot zaklad Sierra Madre bleščale kasete. Daley Thompson’s Decathlon, Arkanoid, R-Type, The Great Escape, Saboteur 2)games. Kaj izbrati? Kasete sem kot suho zlato prijemal v roke, jih ovohaval, kot da mi bodo tako razkrile kakšno skrivnost, jih znova odlagal na beli prt in poznavalsko kimal. Na koncu sem se odločil za Green Beret – odlična izbira – in ko sem se že želel pobrati domov, kjer bom na veliko nezadovoljstvo očeta – ker ob nedeljah je bil seveda na televiziji šport – večino nedelje preskušal vse te igre, sem opazil nekaj prečudovitega.

    Tam, na pokriti stojnici, kjer danes verjetno prodajajo bioizdelke, je stal prižgani commodore. Konkurenca, ampak sploh ni bilo pomembno. Kot sem lahko videl od daleč, so fantje igrali neko dirkaško igro. Motorji in skoki. Seveda sem bil takoj tam. Ni minilo niti pet minut, ko sem že sam – oklepajoč se igralne palice in z jezikom, ki mi je nemarno gledal iz kotička ust – dirkal po zaprašenih cestah. Čas se je ustavil. Zamrznil se je nekje med eno in drugo uro. Zagrmelo je. Nisem slišal. Začelo je rositi. Nisem opazil. Oči sem imel zalepljene za ekran televizorja.

    Nato sem začel rahlo poplesavati, mencati na mestu. Stisnil sem vse mišice in potrpel. Na stranišče me je, ampak kdo bi takrat mislil na to. Saj pa sem konec koncev blizu doma, samo kakšen kilometer stran. Potem sem odigral še eno, dve, tri igre. Zdaj sem imel noge že prepletene kot dve vrvi. Mehur je bil poln balon. Rekel sem si, samo še eno igro, samo še eno, samo še eno, samo še eno, potem pa res grem. Komaj sem prevozil ciljno črto, že sem odskočil stran. Kar naenkrat sem bil v nekem drugem svetu, kot bi se razblinile najlepše sanje na svetu. Zdaj sem popolnoma zakrčen, kot Herr Flick na nujnem opravku, divje drsal skozi prš dežja. Pogledoval sem levo, desno, dom je bil v nekem drugem vesolju. Bal sem se odpreti usta, da ne bi še zadnja kaplja, ki bi jo lahko sprejel mehur, v meni povzročila katastrofe. Vedel sem, da je domače stranišče predaleč.

    Zavil sem v ozko stransko ulico. Že sem hotel na silo raztrgati hlače s sebe, da bi se olajšal, ko sta na drugi strani uličice proti meni zakorakala turista. Turista! V tistih časih precej redek pojav v naših koncih. Ampak zdaj sta bila tu, turista, ki sta uživala na jesenskem dežju in na vsakih nekaj metrov fotografirala razpadajoče fasade, zdaj mokre od dežja. Voda, mokrota, zvok težkih kapelj, ki so mi kot slaba vest močile lase. Ustavil sem se in stisnil zobe. Ko sta šla mož in žena mimo mene – gutentag helou sobecimerrums – in se izgubila nekje za vogalom, je bilo prepozno, da bi odpel zadrgo. Malo sem še pomencal, nato pa sprostil mišice. V meni je popustil jez.

    Bilo je toplo. Ne povsem neprijetno. V bistvu se mi je prikazala marija. Na kavbojkah so se začeli izrisovati temni madeži, kmalu zatem je pricurljalo na čevlje. Tap, tap, taptap, taptaptaptaptap, trrrrppppppppppp. Dolgo je trajalo, da sem se izpraznil. Ko je iz mene iztekla še zadnja kaplja, je že pošteno deževalo. Hvala lepa, sem si rekel, in se ne preveč zaskrbljen odpravil proti domu. Prvič zato, ker nisem imel dežnika, zato sem bil v očeh mimoidočih razumljivo moker po hlačah.

    Drugič pa zato, ker sem imel v žepu novo kaseto. In vso igralsko nedeljo še pred sabo.

     

    Slika © Urška Kozak

     

    prijavite se

     

    References   [ + ]

    1. Na začetnih zaslonih iger, ki so bili bolj ali manj vsi enaki, si imel možnost izbrati igralno palico – Kempston – ali pa si lahko določil tipke – jaz sem vedno izbral Q (naprej) A (nazaj) O (levo) P (desno). Ukaz za določanje tipk, Redefine keys ali Define keys, smo poznali na pamet, čeprav nismo povsem vedeli, kaj pomeni, in smo ga zelo zanimivo izgovarjali: dobesedno. Re–de–fi–ne. define
    Če ni bilo v angleščini, ki nam je od tujih jezikov vseeno bila najbližja, smo iskali podobnosti (ali pa poskušali na slepo):
    definir
    2. games
  • Aplikacija za spomine

    Danes nam je umrl hrček. Malo kosmato bitje, ki je še včeraj navdušeno plezalo po vseh možnih kotičkih, se je na rojstni dan starejše hčerke splazilo iz svoje hiške, kot da se želi posloviti, se utrujeno, napol slepo, majavih nog uleglo na slamo in za vedno zaspalo. Poslovilo se je. Življenje in smrt. Nekaj se rodi, nekaj pomaha v slovo. Kar tako. Življenjski cikel. Za nekatere se sklene hitreje kot za druge. Toda ne glede na to, koliko traja to obdobje, ki ga preživimo odprtih oči, skriva v sebi neskončno število trenutkov, ki jih vsrkamo, vzamemo zase, naredimo iz njih življenjsko igro. Vsaj tako se nam zdi.

    Igra. Samo ena beseda. Pa vendar iz dneva v dan vedno bolj oddaljena, sprevržena, izmaličena. Izgublja na pomenu. Sklonjenih glav s prsti tapkamo, vlečemo, ne zmenimo se za okolico, ki je okleščena na nekaj deset centimetrov. Svet se skrči, vsi smo enaki, življenje živimo med srečnimi ničlami in enkami, medtem ko spomini samevajo. Oddaljeni spomini so vedno bolj podobni trenutnim zadovoljitvam. Prihajamo do točke, ko bo včeraj enako danes in enako jutri. Kaj bomo lahko pripovedovali? Če te ni v okolju, v katerem lahko slehernik tvoj obstoj potrdi z gumbom odobravanja, lahko pozabiš na včeraj, danes in jutri. Pozabiš lahko na spomine. Tako ali tako te lahko nanje spomni računalnik, program, aplikacija. Ničle in enke. Predvsem ničle. Vsi vemo vse, nihče ne ve nič. Pa vendar kimamo, mrzlično pritiskamo gumbe. Nenapisano pravilo. Drug drugega trepljamo po ramenih in spominjamo, da življenje teče. Brcamo čas v kot. Živimo tako hitro, da bomo na koncu pozabili umreti.

    spominiMALA

    Ti, ti, ti moja lužica

    Bil sem izjemno razposajen fant. Imel sem mravlje v riti, kot so hiteli pripovedovati starešine. Če ni bilo priložnosti, da bi trgal oblake, grizel v grajski grič, s sestrine glave trgal indijanske pramene, v vtičnice vtikal elektromotorčke, da so mi eksplodirali v obraz, pa sem na kavču v dnevni sobi izvajal olimpijske levje skoke, v svoji sobi metal na improvizirane koše ali s pravilno odmerjeno brco vedno znova sklatil majavi radiator.

    Bil sem otrok ulice. V tistem pravem smislu besede, ko je to še pomenilo, da smo se igrali zunaj. Nisem mirno vohal vijolic in skladal rim, ni me imelo, da bi štel zvezde, ampak sem – seveda, kot so radi povedali starešine – imel mravlje v riti. Skakal sem, kot da ne obstaja jutri. Z leve na desno. Z ograje na ograjo. Z veje na vejo. Z ene strani ceste na drugo.
    V tistih časih, ko sem jih štel šest, sedem, osem, še nismo poznali helikopterskih staršev, ki bi šteli naše sekunde in nas oprezajoč na oknu varovali pred zrakom. Tam nekje, ob zvokih nacionalnega radia, so pekli piške in pripravljali pohane bučke ter se niso zmenili za vsemogočne pravice otrok. Poleg tega ničel sploh ni bilo, enke pa samo takrat, ko je bilo treba koga po riti.
    Skakal sem. Z eni strani ceste na drugo. Tudi takrat, ko sem jih imel šest, sedem ali osem. Skočil sem na cesto kot gazela in v soju luči prihajajočega mercedesa obstal kot srna. Otrpnil sem. Nisem se zmenil za klice, hupe. Samo stal sem. In potem je naredilo škrrriiip in tup. Ravno toliko, da sem se usedel na rit. In potem je bila tišina. In toplina, ko se je ulilo iz mene.

    Naredil sem lužico. Tisto pravo, ko potemnijo tlakovci. Ne tiste, ko se razveselim novega modela telefona.

    Dumb Dumbo

    Ograje našega mesta. Mamljive, skrivnostne, pred čim nas varujejo? Kaj sporočajo?

    Otrokom res veliko, seveda. Sporočajo na primer, da si želijo dotika, želijo si, da plezajo po njih, kaj pa drugega. To so sporočale tudi meni. Natančneje, ograja na našem mestnem dvorišču. Ni dovolj, da osvojiš njen vrh, zanimiv je tudi prostor med rešetkami. Čemu bi ograje drugače sploh imele rešetke?

    Glava je morala skozi. In je tudi šla. Ko sem jo porinil med rešetke, sem občutil olajšanje. V glavi sem odkljukal še to. Nisem razmišljal o prej in potem. Bilo je samo zdaj. In kot glavna cirkuška atrakcija sem čakal na mimoidoče, ki bi mi ploskali zaradi moje neizmerno domiselne genialnosti. Toda bilo ni nikogar. Ni bilo gruč turistov s palicami za družabne samoportrete, nobene takojšnje zadovoljitve. Samo jaz in končno zavedanje, da glava noče več ven. Bolj kot sem rinil nazaj, bolj so kljubovala ušesa. Bil sem histerični kričeči slonček, dokler ni na dvorišče priletela babica. Saj veste, tista iz Toma in Jerryja, ki vedno dvigne krilo, ko zagleda miško. Samo da je bila to moja babica. Šušljalo se je, da je delala v obveščevalni, tako da z njo ni bilo šale.

    Prijela me je za noge in potem se je zgodila pravljica. Saj poznate tisto o repi, kajne? Naredilo je hrrk, hrrft, fffftp in flooorp. Glava je bila zunaj.

    Ograje našega mesta. Še vedno jih imamo. Glave in nosove pa vtikamo drugam.

    Bekr bekend

    Stene. Zidovi. Ima jih vsaka hiša. Zlasti so bili zaželeni tisti goli, brez bršljana, reklam za novi ford esmaks. To so zidovi, idealni za bob ob steno, nabijanje žoge za nogomet. Seveda, ko smo imeli v rokah loparje za tenis, smo bili vsi lendli, poskočni bekrji, zateženi mcenroeji, navratilove, stokajoče seleš(ove).

    In tako se je pripetilo, da sva s prijateljem ob eno od takih sten nabijala žogico za tenis. Pozabila sva na ograje našega mesta, drveče mercedese, mamljive elektromotorčke. Bila sva samo midva in tisoči gledalcev, ki so nama ploskali. Čisto zares. Od tu naprej berite v počasnem posnetku.

    Žogica se odbije od stene. Prijatelj se pripravi. Mišice se napenjajo. Želi zafelšati žogico – tole za hip preberite hitro – in z loparjem zareže skozi zrak. Lopar vzpostavi stik z mojo ustnico. Poči, a neslišno. Ne boli. Lopar mi pade iz rok – dvakratni počasni posnetek – in se nekajkrat odbije od tal. Primem se za usta. Toplo mi je. Zaradi krvi, ki se zliva v sklenjeni roki, podobni kupici. Prijatelj se uči črke O, če sodim po obliki njegovih ust. Stečem po stopnicah domov. Kot pravi moški kljubovalno pljunem kri na steno. Za zanamce. Ustnica je zacvetela kot cvetača.

    Urgenca, drveči vozički, joj auauauva boleča injekcija, šivi. Ustnico so mi okrasili z mlečno strelo, ki je bila kul veliko pred Harryjem Potterjem. Danes lahko po ustih dobimo samo še med ničlami in enkami, tam, kjer boli samo ponos. Pa še to vedno manj.

    Spomini. Kaj lahko naredimo z njimi? Kam naj jih ob poplavi vsega, kar je tukaj in zdaj, stlačimo? Kako naj jih umestimo, če je daljna preteklost oddaljena nekaj minut? Kam naj postavim spomin na hrčka, ki je živel tako dolgo, kot traja obdobje, ko čakam na novo različico operacijskega sistema? Se bom jutri sploh odpravil ven pogledat, ali so rožice nad njegovim grobom na dvorišču še na mestu, če mi bo spletni iskalnik dopovedoval, da bo vetrovno in deževno?

    Vsi umremo. Za to gotovo obstaja aplikacija, ki nam to pove.

    Prihodnjič: Kako sem padel skozi streho in skrivil župnikovo katrco. Če se bom še spomnil.

     

    Slika © Urška Kozak

     

     

     

    prijavite se

     

  • Srce parajoče delo neizmerne globine – Dave Eggers

    srce-parajoce_oprema300dpi

    Če ne želiš, da bi drugi vedeli, da obstajaš, se lahko tudi ubiješ, saj zavzemaš prostor, porabljaš zrak.

    Prvenec Dava Eggersa iz leta 2000, Srce parajoče delo neizmerne globine, je bil med kritiki izjemno dobro sprejet in je bil celo med finalisti za Pulitzerjevo nagrado. Izjemen uspeh, če pomislimo, da je avtor delo napisal v svojem tridesetem letu. Gre za prvoosebno izpoved, ki se v glavnem vrti okoli večnih in občutljivih tem – smrti, odraščanja, vzgoje in izgubljene mladosti.

    Zgodba se odvija v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bil Eggers po smrti staršev – oba je v nekaj mesecih premagal rak – primoran skrbeti za 13 let mlajšega brata, Topha. Iz Illinoisa sta se preselila na zahodno obalo v Kalifornijo. Pred Davom je bila izjemno težka naloga, saj je bil tudi sam z eno nogo praktično še v tistih nedolžnih letih, ko bi moralo iti vse po načrtu, ko bi morala biti pot tlakovana gladko in brez ovinkov. Toda ta pot se je zdaj sunkovito končala. Oropan je bil nečesa, česar še sam ni imel prav dolgo. Mladosti. Brezskrbnosti. Nepremišljenih dejanj. Imel je 21 let, toda na hitro jih je moral dodati še 20. Brat je na neki način postal njegov otrok.

    Dave je bil razklan. Razganjalo ga je. Po eni strani so ga – kadar si je kot zgarani starš privoščil nekajurni pivski izlet v neodvisnost – mučile paranoične skrbi, kako se Tophu godi pri varuški, po drugi strani pa so iz njega bruhale vse potlačene mladostno trmoglave silnice, ki so se kopičile zaradi vsiljenih razmer. To je jasno razvidno že iz samega sloga pisanja, ki kar buhti od intelektualnih domislic, po katerih avtor precej neprikrito in nesramežljivo hrepeni, ter sočnih kletvic, ki jasno nakazujejo zmerno dobro prikrito jezo in skrb, da se ne bo intelektualno izpolnil.

    Če nisi obseden sam s sabo, si verjetno dolgočasen.

    Ves čas je razpet med domačimi občutki ter pretencioznimi, celo egoističnimi nastavki. Skrbi za brata, toda v osredju je on sam. Samo on. On, ki bo nekaj dosegel. On, ki ga svet samo čaka, da bo stopil na oder. On, ki na videz skromno unovči svojo tragično zgodbo, vendar se z njo naslaja, ko se prijavi, da bi sodeloval v resničnostnem šovu. Ves čas je razdeljen. Dihotomija med domom in izpostavljenostjo, ki mu je po njegovem mnenju dana.

    Zakaj bi rad nastopal na Resničnem svetu?
    -Ker bi rad, da bi bili vsi priča moji mladosti.

    Zakaj?
    -Mar ni – prelepa?

    Delo je precej pretenciozno, vendar se v vsej tej literarni vzvišenosti avtor kljub vsemu tudi spusti na tla. Zna manipulirati z bralcem, vabi ga v svoje jezikovne pasti in pri tem ves čas sebe postavlja v ospredje. V predgovoru, ki šteje slabih petdeset strani, opozarja bralca na vse, kar sledi. Z nami vzpostavi dialog in nas poskuša prepričati, da ne gre za ceneni in večkrat prežvečeni izdelek. Seveda, saj že sam naslov nakazuje na temo, ki lahko hitro dobi vse odtenke banalnosti. In ravno to, da ne gre za še eno dobro znano zgodbo o izgubi bližnjih, nas od prve strani poskuša prepričati Eggers. Na trenutke se zdi, da se celo preveč trudi. S svojimi obrazložitvami na začetnih straneh, ko se še ne spusti v spomine, ko nas naslavlja, ne poskuša narediti ničesar drugega kot to, da se zavaruje pred morebitnimi kritikami, da preveč izkorišča čustveno noto. Da ne ustvarja ničesar novega. Zdi se, kot da se opravičuje za svoje besede in bralcu celo pove, katere strani v knjigi lahko preskoči. Pristop, ki rahlo meji na ošabno brezbrižnost, deluje dvojno – kot zanimiv, vznemirljiv in dokaj duhovit uvod v tragično zgodbo, in trdno zgrajen obrambni zid pred strupenimi puščicami kritik. Pristop, s katerim nenaklonjenim mnenjem prepričljivo zapre usta.

    Ta pristop deluje, saj v branje vnaša veliko svežine in kaže na nesporen literarni talent, ki seva iz avtorja. Gre za veren in zanimiv prikaz duha časa, obdobja, ko je bilo dovoljeno sanjati, ko mladostna naivnost še ni bila tako kaznovana, kot bi bila danes. Gre za posebno vrsto iskrenosti, ki jo bralec slej ko prej vzljubi, če prehitro ne odneha in ga Eggersov neposredni, na trenutke precej sebični slog, ne odvrne. Toda nekaj je res. Ne gre za običajno delo in knjiga ni za vsakogar. Gre za zgodbo, ki zahteva svoj čas. Potrpljenje in odprtega duha, da sprejmeš čisto vse, kar pride izpod prstov mladega pisatelja.

    In če sprejmeš vsa jezikovna odmikanja ter približevanja, če poskušaš razumeti, v kakšnem času, prostoru in okoliščinah je avtor ustvaril to delo, če mu ne nazadnje nameniš vso svojo pozornost, te čaka dokaj nepozabno literarno doživetje. Doživetje, ki navdihuje s svojo tragičnostjo, muhavostjo, neposrednostjo, iskrenostjo, zaletavostjo in mladostno vztrajnostjo pri zavzemanju sveta.
    Hipsterski roman iz predhipsterskih časov, s katerim se lahko pod roko odpraviš v priljubljeni lokal in se z njim pohvališ.

     

    prijavite se