Vse objave, označene veselje

  • Razpoke

    razpokeMALA

    V meglenem jutru se nejevoljno presedam na kuhinjskem stolu in se zavzeto pripravljam na prebujajoči se dan. Tako sem osredotočen, da se vidno polje skrči na list papirja, ki je popisan s strumnimi črkami. Ravno takšnimi, kot so mi všeč. Črnimi, resnimi. Z urejanjem misli vztrajno odplaknem bodice in trne prejšnjih dni ter pripravim teren za prihajajoče bitke, ki jih nikoli ne zmanjka. Nato zaslišim pok. Naglo dvignem glavo.

    Vidim roke in noge, ki niso v sozvočju. Vrata se odbijejo od stene, parket zaškripa. Moj mehurček se razpoči, ko se po tleh razleti vaza, ki jo je hči z roko spodnesla na svoji težko koordinirani poti. Hitro raste, misli ne dohajajo vsega tega burnega življenja, ki sili v ospredje. Pogledam izpod obrvi, v meni se nekaj kuha, že odprem usta, da bom po starševsko nekaj pripomnil, dvignem žugajoči prst, ko se ustavim. Za trenutek svet zamrzne v kraljestvu vojskujočih se misli. Nedopustno! Neodgovorno! Nepremišljeno! Razumljivo! Pričakovano! Ne! Da! Mine še nekaj trenutkov, nato končno izdiham nesmisle. Saj je vendar še otrok. Razkadijo se oblaki. Skupaj pospraviva črepinje.

    Sedim za pisalno mizo in se v zlatem popoldanskem soncu, ki me boža po hrbtu in meče dolgo senco, vneto sklanjam nad tipkovnico in nakopičene položnice. Z načetim svinčnikom med zobmi pomembno tipkam po kalkulatorju in se zelo odraslo pretvarjam, da razumem vse te kače številk, ki mi zaradi zapadlosti sikajo s papirja. Zaradi naplavin, ki so se čez dan zagozdile v mojih mislih, po tiho lajam nazaj. Nisem razpoložen. Odrasli nismo razpoloženi v pravem trenutku. Dobro razpoloženje pustimo za jutri. Nato zaslišim klicanje. Z žgočim pogledom, še vedno uprtim v te grozne, grozne številke, in izrazom, ki mi bo nekoč zapustil gube, dvignem glavo. Odzovem se na klic, ampak za devetimi gorami. Nekaj zamrmram. V smislu, odrasli se posvečamo odraslim stvarem.

    Za hip pomirjeno pomislim, da bo klicanje zamrlo, vendar ne. Še bolj vztrajno je. Zavzdihnem in pogledam tja, od koder prihaja ta glas, ki ne razume, da nisem razpoložen. Da imam pomembnejše stvari. Vedno imam pomembnejše stvari. Jutri jih morda ne bom imel, toda danes jih imam. In tam, od koder prihaja ta nepopustljivi glas, stoji hči. Na sredi sobe, z mikrofonom v roki in me gleda. Gleda toliko časa, da mi svinčnik pade iz ust. V mislih se z dlanjo usekam po čelu. Saj je še otrok. Stopim do nje, začneva predvajati glasbo, ki mi sploh ni všeč, in začneva gruliti v en glas. Nisva Montserrat Caballe in Freddie Mercury, ampak v najinem svetu sva odličen približek. Niti pomisliva ne, da bodo prišli sosedje trkat in razbijat po vratih.

    Toda odrasli svet se hitro vrne. V tem nepopustljivem svetu sebi enakih, ki v svojem hitrem toku ne dopušča in odpušča ovir, iščemo najmanjše razpoke v lepo pobarvanih vazah. Ne da bi jih zakrpali, ampak da bi vanje usmerili prst. Odrasli smo neusmiljeni do šibkosti. Igramo igro in drug drugega prepričujemo, da nismo več otroci, da je treba biti sleherni trenutek odgovoren, resen, na preži. Od pričakovanj ne odstopamo. Zdi se, da smo ujeti v tekmo neskončnih krogov, na kateri čuječe opazujemo, ali imajo sotekmovalci pravilno držo, nosijo ustrezno obutev in pravilno dihajo, pri tem pa nalašč ali nevede ne opazimo, da imamo sami odvezane vezalke. Slej ko prej stopimo nanje, da telebnemo na nos. Bolečina je kratkotrajna, na obrazu imamo še vedno v popolnih linijah izrisan nasmešek, vendar nas trga ranjen ponos, saj so v nas usmerjeni prsti. Mi smo tista razpokana vaza. In raztrgani ponos nas prisili, da se znova zaženemo v tekmo. Bolj odločni, bolj vztrajni, popolnejši.

    Pri tem pozabljamo, da smo tudi sami bili nekoč otroci. Zaplezamo se v svojevrsten paradoks. Otrokom odpuščamo, odraslemu sebi in odraslim drugim ne. Tudi nam so nekontrolirano opletale roke in noge, tudi mi smo nekoč bili Freddie Mercury in Montserrat Caballe. Pozabili smo na čudoviti svet mamljivih luž in zabavnih spotikanj ob lastne vezalke. Ker smo se sami odpovedali temu, to pričakujemo tudi od drugih. Dobra volja ni najbolja, bi danes rekel odrasli Kekec. Če smo norčavi, igrivi, iskreno naivni, nekaj že ne delamo prav. To je rezervirano za svet ljudi pod enim metrom. Svet, ki ga samo še vsake toliko časa uzremo skozi priprta vrata otroške sobe. Tega sveta za nas ni. Nam to ni več dovoljeno.

    Cinizem se mi je včasih zdela lepa beseda. Za posvečence, ki so upravičeni do njene uporabe po letih bogatih izkušenj. Cinizem kot intelektualna nadvlada, znak, da z bistrimi triki in zvijačami tekmovalce neskončnih krogov prehitevaš po levi in desni. In si pri tem zadovoljno trkaš po prsih. To je bila moja otroška igra v svetu resnih, pokončnih, zagnanih. Tako sem užival v njej, da sem o tem z žarom v očeh celo razglabljal ob razposajeni družinski večerji. Nato je od nekje spodaj nepričakovano priletelo vprašanje: Oči, kaj je to cinizem? Najprej sem razmišljal, kako bi to poznavalsko razložil, nato sem se prizanesljivo nasmehnil, hčer potrepljal po rami, ji z dlanjo šel skozi lase in odvrnil: Ne skrbi, premlada si še za to. Ko boš velika, boš že razumela. Seveda bo.

    V svetu nas, odraslih, bo to gotovo prednost. Otroci ne potrebujejo besed, da se naučijo. Po zgledih začenjajo razumeti, da morajo nekoč potlačiti to svojo razposajenost, živahnost, šibkost, nepopolno zagnanost. Vsaj navzven. In vse to zamenjati z nepopustljivostjo, resnostjo, odločnostjo. Čeprav bi bilo veliko lepše, veliko svobodnejše in okolju prijaznejše, če bi si kot odrasli drug drugemu priznali, da želimo nebrzdano skakati po lužah in da ima vsak od nas kakšno razpoko.

     

    Slika © Urška Kozak

     

    prijavite se

     

  • Vse zvezde

    allstA

    Tišina me je nagovarjala. V samoti stanovanja se je mamljivo odbijala od sten mojih miselnih hodnikov in me zarotniško s prstom vabila k sebi. Pridi, pridi. Saj veš, da hočeš. Vzemi. Tu je. Mencal sem. Nekaj ovir je še bilo v meni, vendar sem čutil, da se podirajo. Hodil sem gor in dol ter si obupno želel, da bi si grizel nohte, čeprav tega nisem nikoli počel. Nikogar ni bilo. In nikogar ne bo še zelo dolgo. Nekaj ur. Tu, pri nas doma, se je življenje med tednom v polnem ritmu zganilo šele popoldan.

    V dnevni sobi sem pustil skoraj prazno škatlo piškotov in pesimističen kozarec mleka ter naredil nekaj neodločnih korakov proti predsobi. Gole noge so se mi ugrezale v temnorjavi itison, da so me njegove mehke ščetine žgečkale med prsti. Čim prej se bo treba obuti, sem si rekel. Tako je, se je zahihitala tišina in navdušeno zaploskala. Čim prej. Pojdi tja. Odpri. Odpri. Čakajo te.

    Z desnico sem segel proti omari, jo počasi začel odpirati, nato pa se previdno ustavil. Deloma zato, ker sem brez potrebe pričakoval, da bo vsak hip kdo vskočil v stanovanje in me zalotil pri tem brezbožnem dejanju, deloma zato, ker je bil zgornji tečaj že nekoliko zdelan in bi mi vrata lahko ostala v rokah. Ko se po nekaj sekundah smrtne negibnosti ni zgodilo ne eno ne drugo, sem vrata omare odprl do konca. Vame je nežno bušnil domači vonj po prehojenih kilometrih, osamljeni razkuštrani krtači in predrzni avanturi.

    Stale so na tretji polici od spodaj. Njihova modrina me je za trenutek zaslepila in srce me je začelo opozarjati nase. Kot bi se zagledal v sinje oči prve ljubezni. Modre, hipnotične, poželjive, moje. No, niso bile moje. Sestrine. Allstarke. Čisto prave, ne ponaredek. Ko sem pomislil na to, da so skoraj nove, me je streslo od navdušenja. Vzel sem jih ven in kotički ustnic so se mi zavihali navzgor. Položil sem jih na tla in igrivo pomigal s prsti na nogah. Nato pa sem se z levico popraskal po zatilju, saj mi nekaj ni šlo v račun. Težava.

    Seveda, težava. Kaj pa drugega. Vedno je težava, ko je najlepše, ko te omami prijeten trenutek in ne zaslutiš brce, ki ti spodnese noge. Gledal sem te čudovite allstarke in skoraj planil v jok. Bile so namreč kakšne tri številke premajhne. Seveda, le kako nisem prej pomislil na to. Vzel sem jih v roke in jih za vsak slučaj malo pogladil, če bi se me – lepo, lepo, LEPO prosim – usmilile in raztegnile. Ampak nič. Še tišina je bila tiha. Toda čutil sem, da se mi za bližnjim vogalom, proč od mojih misli, reži za hrbtom.

    Na koncu se nisem dal. Nataknil sem si nogavice, odvezal vezalke in zarinil stopala v te veličastne modre allstarke. Šlo je presenetljivo lahko. Samo prste sem moral pokrčiti za par centimetrov, jezik spraviti v notranjost ust in dobro stisniti zobe. Ko sem jih zavezal, sem sicer imel občutek, da mi bodo ustavile pretok krvi v stopalih, ampak kdo bi razmišljal o takih malenkostih. Zdaj sem jih imel na sebi. Bil sem pripravljen, da se v vsej svoji modri veličini odpravim ven. In sem se. Požvižgaval od veselja nisem, ker sem še vedno stiskal zobe, ampak moje oči so slikale radostno zgodbo. Zgodbo neskončnih trenutkov samozadostnosti, pomembnosti in … Bolečine.

    Priznam, rahlo sem šepal in moja hoja je spominjala na polžjo eleganco, ampak če sem si v glavi ponavljal, da po mestnih ulicah pravzaprav stopam v čudovitih, skoraj novih allstarkah, je bilo znosno do te mere, da me je potoček znoja, ki je iztisnjen iz slehernega trpečega koraka vijugal po hrbtu, samo še občasno spomnil na to, da sem hodil s pošteno ukrivljenimi stopali. Ko so me naključni prijatelji in znanci spraševali, ali mi morda ni malo pretesno v teh skoraj novih allstarkahja, so prave, ne, niso ponaredek, ja, vem, super so, hvala lepa! –, sem samo prhnil, dvignil brado in komaj opazno odkimal. Kaj se pa to pravi, da me sprašujete take banalnosti, je sporočal moj pogled. Nekaj časa sem še paradiral okoli, potem pa se neopazno, neslišno odplazil domov. Odplazil, odvlekel, ni pomembno. Pomembno je bilo, da sem se doma sezul, allstarke zadovoljno pospravil nazaj v omaro in v dnevni sobi do konca pospravil piškote. Pomembno je bilo tudi, da sem dočakal ta dan. Dan allstark.

    Pa čeprav potem še nekaj dni nisem povsem normalno hodil.

    Danes je ta zgodba smešna. Seveda, saj je iz nekega drugega obdobja, ko nas je pestilo takšno ali drugačno pomanjkanje. Toda ko se danes ozrem, se sprašujem, kam je odplaknilo veselje. Tisto pristno, željno pričakovanje, ki nas je držalo nekaj dni, tednov, celo mesecev. Včasih smo v koloni, ki se je vila v naslednjo ulico, čakali na vstopnice za kino in prosjačili znance, ki so se nekaj ur prej postavili v vrsto, ali bi vstopnico kupili še nam, danes pa imamo nepregledno število filmov, serij, nadaljevank in risank na dosegu prstov, dobimo jih takoj zdaj, vse naenkrat, vse v hipu. Zasujemo se z vsebino in zraven zasujemo še zadovoljstvo. Grabimo, ampak ne primemo. Vse izkušamo, izkusimo malo.

    Včasih si listal po katalogih, spremljal glasbene lestvice, vlekel na ušesa novice o priljubljenih glasbenih skupinah, in prosjačil znance, ki so skočili čez mejo, ali ti lahko prinesejo kaseto, o kateri si sanjal že več mesecev in si ji v kotu postavil oltar. Ko si v roke končno dobil ta izdelek skoraj božanskih proporcev, si se zabarikadiral v sobo. Ali pa si več ur preždel v trgovini s ploščami. Vedel si, da ne moreš imeti vsega, zato nisi grabil. Vsaka posamezna stvar je imela vrednost, ne zgolj skupek vsega.

    Danes, v teh prehitrih časih, pa nam že v zibko pade cel paket. Vse nam je dano. Tudi cela paleta pravic. Tistih pravic, ki nam omogočajo, da vse pometemo, vse pograbimo, vse počistimo, vse zmečemo v vrečo in stresemo po svojem dvorišču. In mnogi, ki so včasih stali v vrstah za vstopnice, mnogi, ki so se kot mladi veselili kasete, so danes obrnili ploščo. Vse je premalo in njihovi potomci si zaslužijo vse. Za to imajo vso pravico. Oni in otroci. Imajo vse, vendar nimajo ničesar. Mislijo, kaj si vse želijo, ko pa to dobijo, želja usahne. In potem skačejo z ene želje na drugo, iz enega hipa v drugega, iz ene hitre potešitve v drugo. Veselja se skoraj dotaknejo s prsti, zadovoljstvo je vedno samo še en korak stran. Toda ta korak je treba narediti. Nihče ga ne bo namesto nas. Še najmanj pa starši.

    Manj je več. Ampak občutek imam, da to danes velja samo še za grafično oblikovanje.

     

    Naslovna slika © Urška Kozak

     

    prijavite se