Krasti je začel zgodaj. Ni še dopolnil osem let, ko je na deževen jesenski dan po razmeroma dolgočasnem pouku vstopil v trgovino. Lokalna prodajalna s tremi prehodi med policami je malodane samevala. Pri hladilniku s suhimi mesninami je priletna gospa omahovala med cenejšo vratovino in dražjo ogrsko salamo, pri tem pa živčno prestopala. Blagajna je bila nema. Prav tako blagajničarka, ki je širila svoj besedni zaklad z reševanjem križank. Ko se je fant sprehodil mimo nje, se mu je samo prifrknjeno nasmehnila in se znova zatopila v uganko. Vodoravno 9, pritok Drine.

Njegovo dejanje ni bilo prav nič otroško navihano, začetniško spontano. Začrtal ga je pri uri matematike. Načrt je bil preklemano preprost in učinkovit: Vzemi dve čokoladki. Eno skrij v dežnik, drugo plačaj. Smehljaj se.

Bil je že mrak, ko se je odpravil na zabavo. Ulične svetilke so kot zaspani, enonogi Kiklopi zehale k življenju, on pa je sam stopal po ulici. Nikjer nikogar, le njegovi kratki krčeviti koraki, ki so odzvanjali v prazno neskončnost. Ni točno vedel, zakaj se podaja med ljudi. Ni si znal razložiti, kaj je iskal med njimi. Preprosto šel je, ni si znal pomagati, pa čeprav bo s tem spet izgubil samo on. Letos spet.

Nekje v daljavi je nekaj zaslišal. V zamolkih sunkih je do njega prihajal obupan lajež lačnega psa. Slišim te, prijatelj, si je rekel. Tudi jaz sem lačen. Hrepenel je po človeški meri razuma in radovednosti, a je vedno znova ostal praznih rok. Popisani listi svojega notranjega, nemirnega izbruha, ki jih je v dobri veri kazal bolščečim brezobličnim obrazom, so se vsakič spremenili v prah in nepovratno padli na neplodna tla. Zgrudil se je na kolena, da bi postrgal skupaj zoglenele ostanke, ko so ga kot drveči vlak pregazili spomini. In spet se je počutil kot otrok. Slišim te, prijatelj. Tu sem. Vsaj jaz te slišim.

Bil je hrib. Na samem in samo njegov. Tega si je priboril samo zase. Toliko mu je bilo jasno. Ni pa povsem vedel, koliko časa že vleče svojo prtljago navzgor. Tri dni, tri leta? Ozrl se je, toda doline ni bilo na spregled. Po okolici se je kot siva sladkorna pena razlegala megla. Obrnil se je, njegove ozke oči pa so se utrujeno zazrle v vrh. Veke so postale kot masivne rolete, ki bodo vsak čas popustile pritisku.