The Art of Urška Kozak

Tujec

Zagrizel sem v jezik in usta mi je takoj zalil kovinski okus po krvi. Krčevito sem stiskal razmajano klopco, da me ne bi odneslo, ko se je kamion vlekel po razdrapani cesti.

Bil je otrok. Dobil je vse. Ko se mu je v mislih izoblikovala jasna, močna, vroča, neustavljiva želja po nečem, se je spravil v pogon.

Kot otrok je zelo rad poslušal, da je priden. Ta beseda mu je godila do te mere, da si je ves čas prizadeval, da bi ujel njen blagodejni zven.

Samozavest je bilo nekaj, kar sem vedno občudoval pri drugih.

Oče sem postal z 28 leti. V današnji dobi, ko je precej modno ali neizogibno imeti otroke, ko ti odpadejo že vsi zobje ...

Prevajalci nismo slovarji na dveh nogah, veliko pa gledamo vanje. V slovarje, ne noge.

Zmrznil sem. Pravzaprav ne vem, če bi temu lahko tako rekel.

V meglenem jutru se nejevoljno presedam na kuhinjskem stolu in se zavzeto pripravljam na prebujajoči se dan.

Tistega dne je že zgodaj sijalo sonce, ki pa ni bilo svobodno.

Zadnje čase me veliko obkrožajo predmeti iz otroštva in mladih dni.

Spomnim se, da je bilo po turnirju. V tistih časih, v osemdesetih letih prejšnjega stoletja ...

Morje. Ta obljubljena dežela miru in zamaknjenega stanja, v katerem je dovoljeno vse.

Štiri minute čez sedmo dobim prst v oko. Že v naslednji sekundi me nekoliko preveč navdušeno stresejo otroške ročice.

Do sebe sem vedno bolj nepopustljiv.

Medeninasto kljuko sem krčevito zgrabil s potno roko.

Danes nam je umrl hrček. Malo kosmato bitje, ki je še včeraj navdušeno plezalo po vseh možnih kotičkih ...

Sedim na klopci, ugnezdeni med mlade vrbe, ki brstijo proti nebu.

Tistega dne sem trikrat bežal. Vse skupaj se je začelo, ko se je kolega z ulice nekemu mulcu uscal na glavo.

Vsaka stopnica, ki jo je moral premagati, je zahtevala skoraj nadčloveški napor.

Tišina me je nagovarjala. V samoti stanovanja se je mamljivo odbijala od sten mojih miselnih hodnikov in me zarotniško s prstom vabila k sebi.

Zadnjič mi je v naročje padla knjiga. Prav nič metaforično.

Če bi vladali otroci, bi se svet širil čez obzorje in se razburljivo razlival po zapuščenih kotanjah ...