Zagrizel sem v jezik in usta mi je takoj zalil kovinski okus po krvi. Krčevito sem stiskal razmajano klopco, da me ne bi odneslo, ko se je kamion vlekel po razdrapani cesti. Pod noht kazalca desne roke se mi je zarila trska, lici so ožgale vroče solze. Hitro sem jih obrisal z rokavom, da ne bi raztrgale mojega plašča poguma, ki sem si ga nadel takoj, ko so nas natovorili. Prst sem porinil v usta, v lepljivo zmes krvi in sline, ter se ozrl po zadnjem delu kamiona.

Bili smo nagneteni kot živina, znani obrazi, prijatelji, sosedi, znanci. Vsak se je kuhal v svoji mešanici spominov, obžalovanj, hotenj. Poraženi pogledi so švigali sem in tja ter se vedno znova ustavljali tam nekje na tleh, da bi nemara ujeli še zadnje koščke dostojanstva, ki so nam ga ukradli, razcefrali in brezbrižno raztrosili okoli kot drobtinice plesnivega kruha.

Spredaj je zabobnelo. Po šipi, ki je ločevala voznikovo kabino od zadnjega dela tovornjaka, je pobutal pasjeglavec. Med režečimi čekani se mu je izlivala sikajoča slina, ko je z grlenim pohrkavanjem bruhal posmehljiv srd. Vse skupaj ga je zelo zabavalo.

Nasproti mene sta sedela mati in sin. Fanta sem poznal na videz, menda je bil bratranec mojega sošolca. Mati ga je tiho opazovala in mu šla počasi z roko skozi lase. Krčevito jih je zgrabila in potegnila. Ko je zvok, kot bi nekdo razparal staro razmočeno rjuho, utihnil, je v rokah držala skalp, ki je v poltemi spominjal na tenko plast prsti, ki se je drži uvela trava. Obrnila se je proti meni. Ni imela oči, zgolj dve črni luknji, iz katerih je polzela smrdljiva sluz. Razprla je razpokane ustnice, pomolila tenek in dolg jezik iz ust ter začela lizati sokove, ki so ji tekli po obrazu. Fant je negibno sedel in se zatopljeno igral s plišastim medvedkom. Nad mojo glavo je zahreščalo. Platnena plahta tovornjaka, ki je prhutala v divjem diru, je popustila pod kremplji vej, ob katere se je drgnila, in zazevala je luknja, skozi katero so začele padati snežinke. Na moji desni je mož, v prejšnjem življenju občinski veljak, skočil na tla in se začel po vseh štirih plaziti med našimi nogami. Zazrl se je v nebo, vidno skozi pravkar nastalo luknjo, in zatulil. Počakal je nekaj trenutkov in znova zatulil. Nato se je odplazil v kot, kjer si je začel lizati roke, poraščene z zlepljenimi dlakami. Skozi luknjo je priletel črn ptič in se po treh brezglavih krožnih letih v paniki zaradi neznanega prostora zaletel v šipo. Fant z medvedkom je bil v dveh skokih pri ptiču. Zgrabil ga je z eno roko, z drugo pa se je besno otepal treh drugih, ki so mu ga hoteli izpuliti. Hlastno je vanj zaril zobe, da se je rdeče pocedilo. Pasjeglavec je na drugi strani poskakoval in ploskal in navdušeno pokimaval.

Zaprl sem oči in si z dlanmi pokril ušesa. Začelo me je zebsti, saj sem imel na sebi samo pižamo, zato sem se v želji po topli bližini sključil. V tistem trenutku sem začutil roko, ki jo je na moje rame položil človek na levi. Obrnil sem se in ko sem znova odprl oči, sem se zavedel, da njega od vseh prisotnih poznam še najmanj. Njega, ki se je včeraj kot duh prikazal v vasi in ga je mama s presenečenim krikom sprejela odprtih rok. Njega, ki se je od nikoder pojavil pred našim pragom in nas nato še pozne ure, podmazan z rdečim vinom, proseče zalagal z zakladnico spominov, obljub in pričakovanj. Njega, ki je zjutraj, ko je v grobno tišino zarezalo glasno razbijanje po vratih, prihrumel iz mamine spalnice. Njega, ki me je kot junaški tujec z golimi rokami zavaroval po tem, ko sta mama in brat padla pod kopiti in noži pasjeglavcev. Njega, ki je zdaj sedel poleg mene in mi s svojimi napol priprtimi očmi poskušal dopovedati, da bo vse v redu, pri tem pa mi malo preveč močno stiskal in gnetel rame.

Kamion se je ustavil tako naglo, da mi je skoraj zlomilo vrat. Zaslišali so se koraki in pri zadnjem koncu kamiona sta se pojavila pasjeglavca. S puškama sta nepotrpežljivo pomignila, naj pridemo ven. Ubogljivo smo ubogali. Vsakemu, ki je izstopil, sta nadela okove. Fantu, ki mu je iz ust molelo črno perje, sta iz rok izpulila medvedka in ga zalučala v noč. Veljaka, ki se je priplazil k novima gospodarjema, sta privezala na povodec. Po poti, ki je bila tako ozka, da smo morali capljati v gosjem redu, sta nas odgnala v globino gozda. Tujec me je še vedno držal za rame in mi od zadaj šepetal, da bo vse v redu. Da je zdaj on tu. Mene pa je samo zeblo in noge so se mi ugrezale v razmočena tla.

V daljavi sem zagledal migetajočo se svetlobo. Ko smo se približali, sem videl, da nas na manjši jasi, ki je bila naključno posejana z baklami, čaka še pet drugih pasjeglavcev. Vsi so imeli puške in ko so nas zagledali, so se jim gobci razširili v lakomen nasmešek. Veljak je odskakljal do bližnjega drevesa na obronku jase in dvignil nogo, da bi ga označil. Takrat pa je eden od pasjeglavcev pograbil baklo in z njo začel udrihati po nič hudega slutečem veljaku. Po zraku so kot kresničke na vse strani letele iskre goreče bakle, ki so me spomnile na taborni ogenj, ob katerem smo nekoč pekli krompir in ki nas je tako prijetno grel. Je bil ta človek, ta tujec, takrat ob meni? Vprašujoče sem ga pogledal, ko so nas postavili v vrsto pred črnim breznom. Ni spregovoril, ni šepetal, ni me več držal za rame. Samo gledal me je, niti za trenutek ni odvrnil pogleda. Pasjeglavci so se zarezgetali na ves glas.

Kdo si ti? Mar ne bi bilo bolje, da bi ostal tam, od koder si prišel? Ne želim se spominjati tvojih besed, tvojih obljub. Počasi so začeli dvigovati puške. Zebe me, še vedno čutim dotik tvoje roke. Boli me. Ne glej me. Tvoje besede so brez vrednosti. Namerili so. Zakaj si prišel? Ne gane me. S svojimi sladkimi besedami si pretental mamo in zdaj mame ni več in ti si zdaj tu in mi govoriš, da bo vse v redu, nič ne bo v redu, nikoli več, kdo si ti, ne poznam te, samo govoriš in nič ne poveš, gledaš me, v meni zdaj odmevajo samo še tvoje prazne obl— —

Naslovna slika © Urška Kozak

Share: